Zoran HUDALES

Družina Hudales se je med prvo svetovno vojno iz doline Soče, kjer je bil Zoranov oče v državni službi kot poveljnik carinikov, preselila na Štajersko. Za razliko od brata Oskarja se je Zoran po delu osnovne šole v Gorici šolal še v Strnišču pri Ptuju, nato pa na meščanski šoli na Ptuju in na učiteljišču v Mariboru.

Zoran je kot učitelj služboval v Rogatcu, v Rajhenavu na Kočevskem, nato pa do začetka druge svetovne vojne v Senovem.

Ob okupaciji je bil z nemškega zasedbenega ozemlja ob Savi pregnan na italijansko stran. Kmalu se je pridružil Osvobodilni fronti, kjer je bil aktiven od jeseni 1941, septembra 1943 pa je odšel v partizane. Na območju Grosuplja in Novega mesta je bil v medvojnem obdobju načelnik oddelka za agitacijo in propagando (Agitprop), od decembra 1944 pa je bil član OZNE v Beli krajini. Od leta 1947 do 1965 je delal na republiškem notranjem ministrstvu v Ljubljani, kjer je bil več kot desetletje šef kabineta, nato pa do upokojitve načelnik personalnega oddelka.

Hudales je začel z objavami mladinskih pesmi in črtic v tridesetih letih v glasilih Sokolič in Naš rod, nato pa je po vojni objavljal v različnih revijah, med drugim v Cicibanu, Pionirju in Kurirčku, pri katerem je bil v šestdesetih letih tudi urednik. Poleg povesti in predvsem dramskih del s partizansko tematiko se je ukvarjal z družbeno-političnim delom in zgodovino partizanskega gibanja, loteval pa se je tudi prevajanja iz ruščine.

Zoran Hudales se je podpisoval tudi s psevdonimi; najdemo ga pod imeni Trubar, Bojan Gruden in Zoran Senovški.