Zofka KVEDER (por. JELOVŠEK in DEMETROVIĆ)

Rodila se je kot prvi otrok Janeza Kvedra in Neže Legat v Ljubljani. Zaradi očetovih pogostih menjav službe se je družina veliko selila. Otroštvo je preživljala predvsem na Notranjskem, v Ložu, Novi vasi na Blokah, Dragi in Loškem Potoku. Zaznamovano je bilo s težavnimi družinskimi razmerami, zlasti očetovim čezmernim pitjem alkohola in napetimi odnosi med staršema.

Prve štiri razrede ljudske šole je obiskovala v Novi vasi na Blokah, nato pa se je šolala pri uršulinkah v Ljubljani, kjer je že zgodaj pokazala nadarjenost za pisanje. Po končanem šolanju se je vrnila k družini v Retje pri Loškem Potoku in pomagala v domači trgovini ter pri očetovih tajniških poslih. Pri sedemnajstih letih je odšla v Kočevje, kjer se je za kratek čas zaposlila kot pisarka pri državnem geometrijskem uradu.

Leta 1897 se je preselila v Ljubljano in se zaposlila v odvetniški pisarni dr. Ivana Šušteršiča. Takrat je začela intenzivneje pisati ter objavljati črtice in pesmi v Slovenki, Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu in drugih časopisih in revijah, pogosto pod psevdonimi. Leta 1899 je odšla v Trst, kjer je delala pri Edinosti in Slovenki. Jeseni istega leta je odpotovala v Švico in se vpisala na študij filozofije na univerzi v Bernu, vendar ga je morala zaradi pomanjkanja denarja po nekaj mesecih opustiti.

V začetku leta 1900 se je preselila v Prago, kjer je preživela šest let in se vključila v tamkajšnje kulturno in umetniško življenje. V tem času se je zbližala s hrvaškim pesnikom in študentom medicine Vladimirjem Jelovškom. Leta 1901 se jima je rodila hči Vladimira (Vladoša), leta 1903 pa sta se civilno poročila.

Praško obdobje je bilo eno najplodnejših v njenem literarnem življenju. Leta 1900 je izdala prvenec Misterij žene, zbirko 28 črtic, ki velja za eno prvih feministično usmerjenih del v slovenski književnosti. Sledile so knjige Ljubezen (1901), Odsevi (1902), Iz naših krajev (1903) in Iskre (1905). Med letoma 1902 in 1904 je v nadaljevanjih izhajal tudi njen roman Nada. Od leta 1904 je urejala revijo Domači prijatelj, v kateri je objavljala uveljavljene slovenske avtorje ter spodbujala mlade literarne ustvarjalce.

Leta 1906 se je z možem in hčerko preselila v Zagreb. Tam sta se jima rodili še hčeri Maša in Mira. Zaradi moževe nezvestobe se je zakon leta 1913 končal. Kvedrova se je nato poročila s politikom in piscem Jurajem Demetrovićem. V Zagrebu je nadaljevala intenzivno literarno, novinarsko in uredniško delo ter se vključila v hrvaško kulturno življenje. Do leta 1914 je pisala v slovenščini in hrvaščini, nato pa je ustvarjala predvsem v hrvaščini.

Njeno literarno ustvarjanje umeščamo v obdobje slovenske moderne; v njem je realistično in naturalistično opazovanje družbe povezovala s psihološko poglobljenostjo. Med njena osrednja daljša prozna dela sodijo romani Nada, Njeno življenje in Hanka. V svojih delih je obravnavala predvsem položaj žensk, njihove intimne in družinske stiske, nesrečne zakone, materinstvo, revščino, alkoholizem in socialno neenakost. Pomemben del njenega opusa je tudi dramatika, v kateri je prav tako obravnavala socialne, družinske in ljubezenske konflikte.

Poleg literarnega ustvarjanja je tudi veliko prevajala ter tako povezovala različna srednjeevropska literarna okolja. Med prvimi je v nemščino prevajala Ivana Cankarja, pa tudi dela drugih slovenskih in južnoslovanskih avtorjev ter češko in hrvaško dramatiko.

V njenem literarnem in publicističnem delu je imelo posebno mesto žensko vprašanje. Že leta 1899 je objavila članek Nekaj o ženskem vprašanju. Zavzemala se je za izobraževanje in ekonomsko samostojnost žensk, njihovo pravico do poklicnega dela in svobodne izbire življenjske poti ter pozneje tudi za politično enakopravnost in volilno pravico. Zaradi svojih stališč je pogosto naletela na nasprotovanje, vendar je postala eden najvidnejših ženskih glasov svojega časa.

Zadnja leta njenega življenja so zaznamovale osebne in zdravstvene težave. Leta 1920 ji je v Pragi umrla najstarejša hči Vladoša, nesrečen pa je postal tudi njen drugi zakon. Umrla je 21. novembra 1926 v Zagrebu, kjer je bila pokopana na pokopališču Mirogoj.