VOGRIN, Max

Oče Anton je bil po rodu Slovenec, železniški nadzornik in trd nemškutar. Max se je šolal na realki v Mariboru in že tedaj je bil naklonjen nemštvu. Maja 1915 se je prostovoljno javil v vojsko. Kot pripadnik 26. mariborskega polka je bil udeležen v šestih kraških ofenzivah – od Doberdoba do Grmade nad Trstom, kjer je bil prvič ranjen in odlikovan. Po hudih bojih v Dolomitih na Asiaški planoti je prišel v vas Soča, kjer je obiskoval Kugyjev vodniško-plezalni tečaj. Sodeloval je v 12. ofenzivi pri prodoru skozi Bovec in vse do Piave, kjer je bil pri Longaronu spet ranjen in odlikovan. Ob koncu vojne je kot praporščak svojo jurišno stotnijo pod orožjem s Piave preko Kluž pripeljal v Celovec. Maja 1919 se je kot prostovoljec – brambovec udeležil bojev s srbsko vojsko nad Labotsko dolino. Zaradi enkratnega nastopa in zahtev po lojalnosti železničarjev generala Maistra se je moral oče z družino umakniti v Gradec.

Po vojni je Max dokončal geodezijo in se poročil s pol Judinjo iz ugledne graške družine. Že po nekaj letih in rojstvu hčerke se je ločil. Že tedaj je bil pristaš nacionalnih socialistov, rešitev za obubožano in skrčeno Avstrijo je videl le v vključitvi v veliki nemški rajh. Šest let je bil brez službe in se je preživljal s športnimi tečaji. Zato je leta 1934 odšel v Nemčijo in dobil zaposlitev v nacistični državni službi za delo (Reichsarbeitdienst), kjer je kasneje dosegel visok položaj. Kot brambovec je bil avtomatično včlanjen v nacional-socialistično stranko.

Po začetku vojne je sodeloval v bojih v domovini, nato v prodoru v Francijo čez Vogeze, kjer je bil odlikovan z železnim križcem. Nato je bil v oskrbnih enotah v Romuniji in Bolgariji ter ponovno v bojih v Grčiji. Od tam so ga poslali na Finsko na rusko fronto. Konec leta 1941 je bil močno ranjen in visoko odlikovan. Leto in pol se je zdravil. Oktobra 1943 je bil kot stotnik prestavljen v Bovec, kjer se je izjemno izkazal. Kljub štirinajstim padlim vojakom in uboju SS-majorja ni streljal talcev, niti požigal vasi in s povračilnimi akcijami ni napadal partizanov. Izpuščal je zajete aktiviste in spregledoval oskrbo sanitetnih postaj. Pri obkolitvi Gregorčičeve brigade na krnskih planinah je zašel in zamudil in brez strela omogočil umik skupini partizanov. Bil je degradiran in prestavljen v vojaško šolo. Vsa leta nacističnega režima je branil ter ščitil svojo nekdanjo ženo judinjo in hčerko ter ju za krajši čas celo pripeljal v Bovec.

Po vojni je bil kot nacist zaprt, a nato izpuščen kot neobremenjen. Ker je bil leta 1934 član Legije, ki se je zavzemala za anšlus Avstrije, je bil zaradi veleizdaje obsojen še na leto strogega zapora. Po več kot dveh letih zapora je nato delal kot pomožni delavec in živel pri nekdanji ženi. Ponovno se je poročil in dobil hčerko in sina. Sodeloval je pri ustanovitvi predhodnice Svobodnjaške stranke (FPO), kjer je dobil službo. V strankinem časopisu je med drugim objavljal politične članke, v katerih je neizmerno poudarjal nacionalizem in vojaško čast. Ni pa izrazil obžalovanja zaradi sokrivde vermahta pri zločinih nacizma. Pred letom 1980 je po privoljenju občine še tretjič prišel na Bovško. Že med vojno je dejal, da so mu ti kraji dragi, in da želi, da ostanejo nedotaknjeni. Pokopan je bil v bližini Gradca kot major v pokoju.