Venceslav (Večeslav, Venčeslav) BELE

Njegov oče Anton je bil učitelj, mati Frančiška iz ugledne briške družine Jakončič. Osnovno šolo je obiskoval v Gradnem (Goriška Brda)in Oseku (Vipavska dolina). Po končani gimnaiziji v Gorici se je odločil za poklic duhovnika in bil posvečen 26. julija 1911. Kot duhovnik (kaplan)je najprej služboval v Črničah (1911–1912), nato je bil skoraj 2 leti kaplan v Podmelcu, kjer je postal eden najboljših pridigarjev goriške nadškofije, saj je delal z župnikom Ivanom Kovačičem, ki je slovel kot dober pridigar. Jeseni leta 1914 je postal vikar na Ponikvah na Tolminskem in tu ostal kar 8 let. Bil je izjemno priljubljen med ljudmi in tudi sam je v pismu prijatelju napisal, da je najlepša leta preživel prav na Ponikvah. Maja 1922 je postal dekan v Kanalu ob Soči, kjer je ostal več kot 16 let – vse do svoje smrti.
Že v gimnazijskih letih je pisal črtice in pesmi.

Med njegove prve objave (1908–1911, Dom in svet) sodijo psihološke črtice – v njih se odraža Beletovo idealistično gledanje na človeka in svet, zaznati je Cankarjev in Meškov vpliv. Med vojno je objavil le črtico Oče, naslednja objava pa je šele iz leta 1919 – legenda v verzih Detinsko blagovestje. Kasneje je objavljal črtice in kmečke zgodbe v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe: Dvakrat poročena, 1925; Smrekov vršiček, 1926 (ponatis leta 1953) in po smrti Kovačev Jakob, 1939. Uredil je Meškovo knjigo Mladini (1927) in zanjo napisal kratek uvod. Kot publicist je z razpravami in spisi “odgovarjal” na vprašanja, ki so zanimala javnost(Cankar in biblija, 1909; Simon Gregorčič in Mirza Schaffy, 1944; Olepševalne rime pri Gregorčiču; Nekaj literarnega, 1910; Pismo o bibliji, 1911; Jezus v poeziji, 1911).

Spisal je več nabožnih pesmi, ki jih je upesnil Vinko Vodopivec in so odigrale pomembno vlogo v najhujših letih slovenskega raznarodovanja (njuno sodelovanje je predstavljeno v članku Jožka Kraglja z naslovom Venceslav Bele: kulturni delavec na Primorskem), ter šmarnice Marijine rože: majniška knjiga (1931). Objavljal je pesmice in druge verske članke v verskem mesečniku Svetogorska kraljica, v Zborniku svečenikov svetega Pavla je objavil daljši referat Duhovnik in sveto pismo.

Bil je literarni urednik pri Goriški matici – za prvi koledar (1920) je napisal tragikomedijo v dveh slikah Zvonovi in topovi v verzih. Od 1924 do 1927 je urejal izdaje Goriške Mohorjeve družbe – uredil je prve 3 koledarje (1925, 1926, 1927).

Zanimal se je za umetnostno zgodovino, zlasti za cerkveno umetnost – obdelal je skoraj vse starejše cerkve in cerkvice tolminske dekanije. Natančno je popisoval znamenitosti in posebnosti, kar se je kot izjemno dobrodošlo pokazalo v primeru cerkve sv. Danijela v Volčah, ki je bila uničena med prvo svetovno vojno. Prav tako podrobno je opisal tudi cerkvico sv. Jurija v Koseču pri Drežnici. Opisa teh dveh cerkvic sta izšla pod naslovom Dva tolminska umetniška spomenika (Jadranski almanah, 1924) – povzel ju je iz njegovega predvojnega rokopisa z naslovom Nekaj cerkvenih spomenikov iz tolminske dekanije.

Prispeval je življenjepise pomembnih mož: Antona Mahniča, Janeza Svetokriškega, Josipa Pagliaruzzija – Krilana, Josipa Stritarja, Valentina Staniča, Mihaela Strukla (profesor na politehniki v Helsinkih na Finskem, napisal je veliko strokovnih knjig iz tehnične stroke v nemščini in finščini), Josipa Kocjančiča.
Brskal je po župnijskih arhivih (zlasti v Kanalu) in najdeno objavil v razpravi Iz mrtvaške knjige.

Objavljal je tudi pod psevdonimi: Štefan Levkos, V. Antonov, V. Višnjeviški, Ponikovski.