SVETINA, Janez

Osnovno šolo je obiskoval na Bledu. Šolanje je nadaljeval na Gimnaziji na Jesenicah, kjer je leta 1960 maturiral. Nato se je odločil za študij, ki pa ni zadovoljil njegovih pričakovanj, psihologije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1965. V tem obdobju je spoznaval dela filozofije, teozofije, evangelije, dela o hinduizmu, jogi, budizmu, Konfucijev nauk in Bhagavadgito.
Po odsluženi vojaščini v Skopju, se je leta 1966 zaposlil v Vzgojni posvetovalnici v Ljubljani. Spoznal je slabosti enoumne šole in pisal kritična razmišljanja o šolanju po meri Prokrustove postelje. Delal je z otroki, mladostniki, starši in učitelji ter se ukvarjal z vedenjskimi, učnimi, duševnimi in razvojnimi motnjami in težavami otrok. V tem času je napisal več člankov: Prokrustova postelja naših otrok (1968), Socialistična in nesocialistična šola (1970), Razvijmo sodobni šolski sistem (1970), Psihologija, vzgoja, barbarska kultura (1971), Otroci z lažjimi odkloni, motnjami in okvarami možganskega delovanja (1971).
Duhovno iskanje ga je leta 1972 privedlo v Aurobindov ašram v Pondicherry na jugu Indije. Tu se je poglabljal v vzhodno duhovnost, filozofijo in psihologijo. Posvetil se je odkrivanju svoje duše in doživljanju najgloblje Resnice svojega bitja. Proučeval je indijske oblike vzgoje in izobraževanja na osnovi Aurobindovega celostnega pogleda na človeka. V Indiji je ostal 15 let.
Domov se je vrnil leta 1987 in delal kot svobodni prevajalec, snovalec vizije nove slovenske šole in predavatelj. Svetinova humana vizija prenovljene šole izhaja iz človeka in njegove narave. To je šola po meri človeka in brez vsake ideologije. Obravnaval je vlogo učitelja pri rasti mladega človeka, ki naj neguje vse plati otrokove narave: umsko, telesno, vitalno, estetsko, moralno duševno in duhovno.
Leta 1991 je bil svetovalec na Ministrstvu za šolstvo in šport, ki ga je vodil dr. Peter Vencelj. Predaval je pedagoškim delavcem po Sloveniji, pisal članke in sodeloval pri polemikah o slovenski šoli.
Kot ljubiteljski fotograf je želel fotografirati preboj tankov JLA skozi središče Gornje Radgone, kjer je imel predavaje, in omahnil pod streli vojaka jugoslovanske armade ter tako postal prva civilna žrtev desetdnevne vojne za Slovenijo.
Duhovno-religiozno podobo naše dežele je predstavil v razpravi Slovenska religiozna kultura (Nova revija, 1990), Blejski otok in blejska pokrajina (Celovški zvon, 1990), Božič – simbol in praznik duhovnega in božanskega rojstva (Celovški zvon, 1990).
Bil je pomemben prevajalec del indijskega misleca Sri Aurobinda in njegove učenke Mirre Alfassa, imenovane Mati. Prevedel je tudi knjigo Ramakrishna Reki (1994) ter aforizme v Materinem dnevniku (1996-2004). V rokopisu so ostali še nekateri njegovi prevodi Aurobindovih del: Sinteza joge 1. del, šest poglavij iz Božanskega življenja, odlomki iz Eseja o Bhagavadgiti in pesnitev Savitri.
Bil je dober svetovalec, pronicljiv predavatelj, prijeten sogovornik, zvest prijatelj in vsestranski učitelj. Njegovo življenje je zaznamovala globoka vera v duhovni svet. Zvesto je vztrajal na poti duhovne svobode in jo priporočal tudi drugim. Janezovo iskanje ’tistega vrelca žive vode, ki teče v večno življenje’, je bilo razpeto med Svetim pismom in indijskimi svetimi spisi (Bhagavadgita, Upanišade). Anton Trstenjak je zapisal, da je bil Svetina v objemu božjega duha. Doživljal je indijsko duhovnost in ni zapustil krščanske.