ŠTIFTAR, France

Oče turizma v Savinjskih Alpah Martinčev France (Fedor Matvejevič Štiftar, psevdonim Božidar Tvorcov, Solčavski Fran) se je rodil v Solčavi (natančneje v Podolševi pri Martincu). V osnovno šolo je hodil v rojstnem kraju, kjer je učitelj in solčavski župnik Janez Janc opazil njegovo nadarjenost in ga napotil v osnovno šolo v Železno Kaplo (Avstrija). To je bila odlična priprava za gimnazijo (takrat latinsko šolo) v Celju, kjer je z odličnim uspehom maturiral 1871.

Vpisal se je na filozofsko fakulteto v Gradcu, kjer je svoje navdušenje nad slovanstvom poudaril z ustanovitvijo literarnega društva Sloga. Študij je leta 1874 nadaljeval v Sankt Peterburgu (Petrograd, Leningrad) kot štipendist Slovanske dobrodelne družbe (Slavjanskoe blagotvoriteljnoe obščestvo) in ga naslednje leto končal.

Postal je profesor na gimnaziji v mestu Kaluga. Tam se je poročil in prestopil v pravoslavje. Kljub temu da se je porusil, je ostal navezan na domovino, ki jo je obiskal še trikrat.

Pisati je začel že kot 20-letni mladenič, njegovi prispevki pa so bili z različnih področij. Med drugim je pisal o imenih kmetij in posestnikov v Solčavi, kjer je prvič zapisano ime Solčava, ki je do tedaj bila imenovana Žocpah oz. Sulzbach, po nemško. Deloval je kot zbliževalec med slovensko in rusko kulturo in se s tem boril proti germanizaciji Slovencev. Prispevke je pošiljal pisatelju Josipu Jurčiču, ki je bil sourednik Slovenskega naroda.

Štiftar je začetnik planinstva in turizma v Savinjskih Alpah, saj je že kot dijak delal propagando za turizem. V času študija v Gradcu je navdušil dr. Johannesa Frischaufa, da je obiskal Solčavo in njene gore. Ta je leta 1877 napisal knjigo Die Sannthaler Alpen. Štiftar je bil še kot dijak večkrat na Ojstrici in na drugih gorah.

Ob obiskih domovine je svetoval domačinom, kako narediti te kraje zanimive za turiste. Po njegovih priporočilih je Janez Piskernik zgradil prvo postojanko za turiste, Piskernikovo zavetišče, kasneje pa sta Kristjan Germelj-Šturm in Anton Herle usposobila svoji gostilni za sprejemanje turistov. Do smrti leta 1913 je bil član Slovenskega planinskega društva in imel je vsestranske zasluge za Solčavo.