Pavle (Pavel) BOZOVIČAR

Skalarjev Pavle se je rodil očetu Francu Bozovičarju, ki je v Podpulferci pri Zmincu, na južnem obrobju Škofje loke, leta 1907 preuredil mlin v kovaško delavnico. Ko se je njegov stric vrnil iz Amerike jim je kupil Skalarjevo hišo – kajžo, kamor se je preselila vsa družina. Materi Mariji, ki je gospodinjila in priložnostno šivala, in očetu se je tam rodilo devet otrok, Pavle že kot drugi. Ko je brat France nedaleč stran zgradil novo hišo, je slikarju Pavletu odstopil dve sobi v dosmrtni užitek. Tu si je Pavle ustvaril svoj atelje. Po stenah njegovega skromnega doma so visele njegove slike, od katerih se je težko ločil. Predstavljale so tihožitja s sadjem in s cvetličnimi šopki, portrete sorodnikov in tudi drugih oseb. Upodabljal je tudi prizore iz življenja svojih staršev, pa utrinke pokrajine iz Poljanske doline.

Slikarsko se je izobraževal med letoma 1927-29 na kiparskem oddelku na Tehnični srednji šoli. Prvi mentor mu je bil kipar Alojzij Repič, naslednji pa slikar in kipar France Kralj. Naslednji dve leti (1929-30) je študiral slikarstvo v ateljeju impresionistke Henrike Šantel. Študij je v letih 1930-36 nadaljeval na Akademiji v Pragi na Češkem pri profesorjih Karlu Spihau, Beneshu in Wackmannu. Kot dijaku, ki je počitnice preživljal v dvorcu na Visokem, je pomagala tamkajšnja gospodarica Franja Tavčar. Podpiral ga je tudi lesni trgovec Dolenc iz Stare Loke.

Kot svobodni umetnik je v letih 1936-46 deloval v Ljubljani. V šolskem letu 1946/47 je bil profesor risanja v Murski Soboti. Nato se je vrnil v Škofjo Loko, kjer je od jeseni 1947, do upokojitve leta 1970 deloval kot likovni pedagog. Predvsem je poučeval likovni pouk na osnovni šoli, dve leti (1950/51 in 1957/58) pa tudi na škofjeloški gimnaziji.

Pavle je bil bolj redkobeseden človek in le ob komentiranju svojih slik se mu je razvezal jezik. Žal jih je ljubosumno skrival in občudoval bolj sam. Svoja likovna dela je zelo malo razstavljal. Prva razstava, katero se je udeležil, je bila na kulturni teden leta 1946 v Škofji Loki. Svoje slike je predstavil kritični javnosti tudi leta 1952 na skupinski razstavi na Gorenjskem festivalu v Kranju. Naslednje leto pa je imel prvo samostojno razstavo in to v Škofji Loki. Tu so bili na ogled tudi akti, ki jih je ustvaril leta 1936 v Pragi. V letih od 1956 do 1973 se je udeležil razstave gorenjskih slikarjev v Kranju, skupinske razstave v šolski telovadnici osnovne šole v Škofji Loki. Priredil je tudi samostojno razstavo v Domu zveze borcev v Škofji Loki. Najbolj odmevna pa je bila samostojna razstava ob njegovi 65-letnici septembra 1975 v Loškem muzeju. Ob 90-letnici rojstva tega samotarskega škofjeloškega slikarja je bila januarja 2000 v Galeriji Fara v Škofji Loki predstavitev njegovih del. Njegove redko videne slike so prispevali zasebniki kot tudi Loški muzej, ki hrani njegova znana portreta Janeza in Ane Kalan z Visokega. Med razstavljenimi slikami so bila tako dela iz zgodnjega Bizovičarjevega obdobja, kot so risani akti iz leta 1933, pa tudi slike iz zadnjega obdobja, kot na primer Tihožitje s češnjami z letnico 1995.

Zadnja leta svojega življenja je bil bolj bolehen in jih je preživel pri svojih daljnih sorodnikih v Grosupljem, kjer je tudi pokopan.