Štefan KOVAČ

Evangeličanski duhovnik in znani senior murskosoboške evangeličanske gmajne je bil rojen v družini evangeličanskih posestnikov. Po opravljenem osnovnem šolanju je nadaljeval izobraževanje v Sopronu, kasneje pa je študiral še na univerzi v nemškem mestu Halle in univerzi v Jeni. V duhovnika je bil posvečen 1889. Nekaj let je opravljal kaplanska oz. pomočniška dela na različnih madžarskih gmajnah in se 1892 preselil v Mursko Soboto, mesto v takratni  Slovenski krajini. Tu je ostal vse do svoje smrti v letu 1945. S poroko v ugledno plemiško družino Berke, ki je tudi finančno podpirala evangeličansko skupnost v Prekmurju, je prišel do pomembnih položajev.

Kot evangeličanski duhovnik je bil leta 1922 imenovan za seniorja Prekmurskega evangeličanskega seniorata, čeprav je v okviru duhovniške službe neuradne obveznosti tega položaja opravljal že od leta 1918. Kralj Aleksander I. Karađorđevič ga je 1922 imenoval za duhovnega sodnika evangeličanske cerkve v Kraljevini Jugoslaviji in ga 1926. leta odlikoval z redom sv. Save, najvišjim priznanjem v takratni kraljevini.

Kovač je zasedal tudi druge pomembne položaje: do razpada Avstro-Ogrske je bil podpredsednik Madžarskega izobraževalnega društva za Vendsko krajino (VMKE), ki je imelo nalogo, čim tesneje zbližati prekmurske Slovence z Madžari na vseh ravneh. Društvo je bilo v ta namen financirano od takratne madžarske državne oblasti. Opredeljeval se je proti slovenski katoliški duhovščini in drugim redkim zavednim izobražencem, še posebej proti duhovniku dr. Francu Ivanocyju. Nekaj časa je bil tudi predsednik Prekmurske banke, t. i. Muraszombati Takarékpéntzár – hranilnice, ki je zbirala in hranila denarne vloge občanov. Leta 1918 je skupaj z drugimi lokalnimi veljaki postal član okrajnega Narodnega sveta v Murski Soboti, podrejenega političnega telesa državnemu Narodnemu svetu v Budimpešti.

Skupaj z nekaterimi drugimi duhovniki je začel izdajati evangeličanski verski tisk, ki je vse do konca druge svetovne vojne izhajal v narečnem prekmurskem jeziku (t. i. starovendskem jeziku, kot so ga takrat imenovali): od leta 1920-1942 Evangeličanske kalendare in Düševni list, ki je izhajal med 1922-1941. Kovač je bil več let urednik ali pomočnik uredništva, evangeličanskemu tisku pa je nudil tudi finančno in organizacijsko podporo.

Bil je znan kot neutrudni delavec na več področjih in skupaj s pastorjem Adamom Lutharjem “motor” takratnega prekmurskega evangeličanskega kulturnega in verskega življenja. Imel je veliko pomembnih stikov z lokalnimi veljaki, kot tudi širše – po takratni Madžarski in Kraljevini Jugoslaviji. Čeprav je evangeličanska skupnost predstavljala manjšino v večinski katoliški Slovenski krajini, pa je v marsikaterem oziru, navkljub svoji relativni majhnosti, pomembno vplivala na takratne družbene, politične in kulturne razmere v pokrajini.