Stanko Stanič je bil primorski duhovnik, nabožni pisatelj, ljubiteljski zgodovinar in pomemben kulturni delavec, ki je velik del svojega življenja posvetil duhovnemu in narodnemu življenju Slovencev na Goriškem. S svojim pastoralnim delom, pisanjem in sodelovanjem pri slovenskih kulturnih in cerkvenih ustanovah je pomembno prispeval k ohranjanju slovenske besede in kulturne dediščine v času velikih političnih in družbenih sprememb.

Rodil se je 20. novembra 1893 na Cesti pri Vipavskem Križu očetu Alojziju in materi Alojziji, rojeni Ušaj. Izviral je iz trdne kmečke družine, ki je dala še enega duhovnika, njegovega mlajšega brata Viktorina Staniča. Osnovno šolo je obiskoval v Vipavskem Križu, gimnazijo pa v Gorici. Po maturi leta 1914 je opravil enoletno vojaško službo, nato pa leta 1915 vstopil v goriško bogoslovje, ki se je med prvo svetovno vojno zaradi vojnih razmer preselilo v Stično. V duhovnika je bil posvečen 3. maja 1917.

Svojo duhovniško pot je začel kot kaplan v Cerknem, kjer je deloval med letoma 1918 in 1922, nato pa še pri cerkvi sv. Ignacija v Gorici. Leta 1923 je prevzel službo kurata v Podgori pri Gorici, leta 1930 pa postal tamkajšnji župnik. V tej skupnosti je deloval v obdobju, ko so se Slovenci na Primorskem soočali z močnimi pritiski fašistične oblasti. Poleg duhovniške službe se je zavzemal za ljudi, njihovo izobraževanje, socialne razmere in ohranjanje narodne zavesti. Zanimali so ga tudi problemi izseljenstva in položaj slovenskega prebivalstva.

Med drugo svetovno vojno je sredi leta 1944 zapustil Podgoro in se umaknil v Rovigo v Italiji, saj se doma ni čutil varnega. Julija 1945 se je vrnil na Goriško ter prevzel službo ekonoma v tamkajšnjem malem semenišču. Februarja 1952 je postal župnik v Štandrežu pri Gorici, kjer je ostal do svoje smrti 29. oktobra 1955.

Pomemben del njegovega življenja je predstavljalo tudi pisateljsko in zgodovinsko delo. Zanimala ga je predvsem preteklost domačih krajev in cerkvena zgodovina. Leta 1926 je ob ljudskem misijonu v Podgori izdal knjižico Zgodovinske drobtinice iz Podgore, v kateri je zbiral podatke o krajevni preteklosti. Leta 1938 je pri Goriški Mohorjevi družbi izšlo njegovo delo Dobe in podobe iz cerkvene zgodovine. Prispeval je tudi razpravo o goriškem nadškofu Andreju Gollmayrju za knjigo Zgodovina goriške nadškofije, izdano leta 1951. Pisal je tudi o naravi in lovstvu, med drugim pod psevdonimom Stanko Jereb.

Stanič je bil dejaven tudi v številnih slovenskih kulturnih in cerkvenih ustanovah. Bil je predsednik Alojzijevišča, tajnik in soustanovitelj društva Zbor svečenikov sv. Pavla ter urednik njihovega zbornika. Nekaj časa je predsedoval tudi Katoliškemu tiskovnemu društvu. Sodeloval je pri Goriški Mohorjevi družbi in drugih ustanovah, ki so skrbele za slovenski tisk, jezik in kulturno življenje na Goriškem. S svojim organizacijskim in uredniškim delom je pomembno prispeval k ohranjanju slovenske narodne in kulturne zavesti v zahtevnih zgodovinskih razmerah.

Stanko Stanič je umrl 29. oktobra 1955 v Štandrežu pri Gorici, kjer je tudi pokopan. V spominu je ostal kot predan duhovnik, raziskovalec domače zgodovine in kulturni delavec. Njegovo delo nas spominja na pomen posameznikov, ki so v zahtevnih zgodovinskih obdobjih s svojo vztrajnostjo, znanjem in predanostjo pomagali ohranjati jezik, kulturo in narodno identiteto.