Stane ŠINKOVEC

Rodil se je v drugem zakonu, kot tretji otrok šestčlanske družine kranjskega trgovca in obrtnika Antona Šinkovca. Iz prvega zakona, potem ko je bil nekaj let vdovec, sta ostala očetu Antonu še dva sinova, Stanetova polbrata. Starejši, Tone, je bil lastnik tovarne Motvoza in platna v Grosupljem, mlajši, Mirko, pa je bil lastnik Drogerije v Kranju.
Stane Šinkovec je obiskoval realno gimnazijo v Kranju in se v prostem času intenzivno ukvarjal s športom (namizni tenis, smučanje, metanje kopja, tek na srednje proge). Prepešačil je skoraj vse Julijce, Karavanke in Kamniške planine in bil član skavtske organizacije.
Do napada na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je končal 6 razredov državne realne gimnazije v Kranju. Dva dni kasneje je odšel kot prostovoljec z nekaj sto Gorenjci in Ljubljančani prek Novega mesta v Zagreb, kjer naj bi se formirali polki prostovoljcev za obrambo domovine na obrambni črti nekje v Bosni. Ta namera je spodletela in uspelo se mu je vrniti domov v Kranj. Mesto so Nemci okupirali 12. aprila leta 1941. Že 14. aprila ob devetih dopoldne je bil v gozdičku za pokopališčem prvi sestanek skojevcev, na katerem so sprejeli sklepe: zbiranje orožja, organiziranje mladine in vseh poštenih rodoljubov za neizprosen boj proti fašističnemu okupatorju. 22. avgusta 1941 so kranjski mladinci Tugo Vidmar, Boris Ručigaj, Ivo Puhar, Slavko Smuk, Janez Pucelj, Stane Rant, Štefan Eržen in Stane Šinkovec izvedli prvo večjo, vsem vidno akcijo. Na betonsko cesto od Kranja do Naklega so izpisali velike protifašistične parole, na obcestnih kamnih pa narisali srpe, kladiva in peterokrake zvezde. Skojevca Milko Rotar in Stane Šinkovec sta naslednje popoldne fotografirala obešenega partizana Milorada Stošiča. To je bil nemški odgovor na to , ker so pred tem partizani na Veliki poljani pod Storžičem likvidirali gestapovskega agenta Walterja Heckerja – ravnatelja banke v Kranju.
Februarja leta 1942 je na podlagi izdajstva Iva Urbanca – Kumerdaja nemški Gestapo v Kranju ujel vse skojevce in simpatizerje OF, ki se niso utegnili pravočasno umakniti v ilegalo. Nad 330 aktivistov je bilo aretiranih in poslanih v Begunje. Okrog 100 žrtev je pobrala Draga, ostali pa so bili večinoma poslani v delovna taborišča in taborišča smrti, kjer so bili ponovno izpostavljeni nečloveškemu mučenju in sadizmu gestapovskih krvnikov. Stane Šinkovec je bil poslan v koncentracijsko taborišče Dachau. V taborišču so nemški zdravniki tudi na njem opravljali medicinske poskuse, tako da se je julija 1945 vrnil domov bolan in izčrpan. Po ozdravitvi je nadaljeval šolanje.
Takoj po osvoboditvi se je vključil tudi v amatersko dejavnost Prešernovega gledališča in bil v njem aktiven vse do njegove profesionalizacije leta 1950.
Po končanem študiju se je zaposlil na Srednji tekstilni šoli v Kranju, kjer je do upokojitve poučeval kemijsko tehnologijo. Dolga leta je bil njen glavni direktor (ravnatelj) in imel velike zasluge za izgradnjo nove Tekstilne šole na Primskovem v Kranju leta 1956. Poznan je bil v vseh tekstilnih tovarnah po Sloveniji in še marsikje po nekdanji Jugoslaviji.
Poročil se je z Zdenko, potomko sorodnikov Janeza Bleiweisa iz Kranja. V zakonu sta se jima rodili trije otroci, hčerki Janina in Tjaša ter sin Jan.
Še takrat, ko je bil redno zaposlen, je v prostem času zbiral gradivo o življenju in trpljenju Slovencev v Dachau. Po upokojitvi se je tega lotil še z večjo vnemo in spisal je monografijo o koncentracijskem taborišču Dachau. Po natančnem proučevanju arhivskega gradiva o zloglasnih nacističnih zaporih v Begunjah je izdal še monografijo Begunje, kjer je prikazal vse genocidne oblike preganjanja Slovencev na Gorenjskem v času druge svetovne vojne.
Po nenadni smrti je bil z vojaškimi častmi pokopan na kranjskem pokopališču.
Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in decembra 2009 je bil posthumno imenovan za častnega občana Mestne občine Kranj.