Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

SENIČAR, Ivan

SENIČAR Ivan
Foto: Osebni arhiv I. S.

Foto galerija

Rojen:
19. junij 1935, Trnovlje pri Celju
Umrl:
8. december 2019
Občina:
Leksikon:

Rojen v Trnovljah pri Celju, osnovno šolo je obiskoval pod nemško okupacijo, nato celjsko gimnazijo. Že v gimnazijskih letih sta ga zaznamovala nagnjenje do literature (branja in pisanja), poleg tega pa sla po potovanjih in odkrivanjih »neznansko privlačne raznolikosti sveta«. Prvi interes ga je vodil na študij primerjalne književnosti v Ljubljano, kjer je uspešno študiral, hkrati pa je že v tretjem letniku študija na kitajski ambasadi prosil za podporo pri študiju jezika in filozofije na Kitajskem.

Pred zaključkom študija se je vrnil v Celje, delal v letih 1961/62 kot direktor okrajne delavske univerze, 1963/65 na Okrajnem odboru SZDL na področju izobraževanja, kulture in informacij, po ukinitvi okrajev leta 1965 pa je odšel v Beograd, v zvezno administracijo in se povzpel do vodje kabineta člana Izvršnega biroja Centralnega komiteja za mednarodne odnose Staneta Dolanca. V tem času je leta 1964 tudi diplomiral.

V letu 1971 je prešel v Zvezni sekretariat za zunanje zadeve, leto kasneje pa je postal vodja konzulata SFRJ v Clevelandu, kjer je živelo več kot 80.000 Američanov slovenskega rodu.

Kljub ponudbam iz Beograda in Ljubljane se je vrnil v Celje in leta 1975 postal direktor študijske knjižnice. Ko je »potešil« svojo željo po domačem mestu, je leta 1980 ponovno odšel. Tokrat v Ljubljano, na mesto direktorja Zavoda SR Slovenije za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje (ZAMTES). Veliko se je gibal v republiških, zveznih in mednarodnih predstavniških telesih, nato pa v letih 1986/90 opravljal delo veleposlanika v Etiopiji in nerezidenčnega poslanika v Džibutiju in Jemnu.

Po vrnitvi leta 1990 je ponudil svoje izkušnje prvi vladi samostojne Slovenije in kot izkušen diplomat postal generalni sekretar na zunanjem ministrstvu. Septembra 1993 je kot prvi slovenski veleposlanik odšel na Kitajsko in ostal do leta 1998.

Njegovo poklicno življenje je vseskozi obvladovala izredna dinamika, saj je kar petnajstkrat menjal delo, ob tem pa veliko razmišljal in tudi pisal. Najprej v dnevnem, predvsem lokalnem časopisju (poročila, ocene političnih dogodkov), potem pa tudi utrinke s svojih diplomatskih poti, zlasti Kitajske in tudi prevajal. Svoje službe je vedno jemal kot projekte z velikim posluhom za drugačnosti in za učenje. Postal je svetovljan, ki je imel, kot sam pravi, »srečo spoznati poleg domačega srednjeevropskega sveta tudi tri civilizacijsko in kulturno zelo različne enote – Ameriko, Afriko in Azijo.«
Kljub temu je središče njegovega sveta ostalo Celje. Zmes svetovljanstva in doma je zaznamovala številne znane Celjane (Novačana, Levstika). Nekam znano zato zveni njegov epitaf:

»Vse življenje jemljem Celje
si za tarčo svoje želje.
Ko ni želje več nobene –
Moje mesto vzame mene.«

Umrl je decembra 2019 in je pokopan na Mestnem pokopališču Celje.

D. Bajt: Slovenski kdo je kdo, Ljubljana 1999, str. 479
B. Cvelfar: Svetovljan, zaljubljen v Celje, v: Znameniti Celjani, Celje 2004, str. 88–89

Avtor/-ica gesla: Janko Germadnik, objavil/-a: Osrednja knjižnica Celje
Datum prvega vnosa: 19. 12. 2019 | Zadnja sprememba: 29. 6. 2020
Janko Germadnik. SENIČAR, Ivan. (1935-2019). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 24. 7. 2021) Dostopna na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/senicar-ivan/
Prijavi napako