Sebastjan KRISTOVIČ

Mladost je preživel v Pacinju pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v Dornavi, srednješolsko izobraževanje za poklic elektrotehnika elektronika pa je zaključil na Tehniški elektro in strojni šoli na Ptuju (1992–1998). Diplomiral je na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru (2004) in na Teološki fakulteti v Ljubljani (2008); na slednji je za diplomo iz filozofije in psihologije – logoterapije z naslovom Pomen in smisel trpljenja pri Dostojevskem, Nietzscheju in Franklu prejel Tomaževo nagrado (2009). Na področju logoterapije je doktoriral na interdisciplinarnem doktorskem študijskem programu s temo Eksistencialna kriza in kriza smisla z vidika logoterapije (2013).

Od leta 2010 je zaposlen na Fakulteti za uporabne družbene študije (FUDŠ) v Novi Gorici, kjer je bil sprva asistent za področje psihologije osebnosti (2010–2013), nato pa je bil habilitiran v docenta (2013), prav tako za področje psihologije osebnosti, na visokošolskem strokovnem in magistrskem študijskem programu Psihosocialna pomoč. V obdobju 2013–2015 je bil predstojnik Nacionalnega inštituta za psihoterapijo, ki ga je FUDŠ ustanovila v Ljubljani. Od leta 2014 je kot docent za omenjeno področje zaposlen na visokošolskih strokovnih, magistrskih in doktorskih študijskih programih na visokošolski instituciji Alma Mater Europaea – Evropski center Maribor (AMEU-ECM), kjer je hkrati še koordinator študijskega procesa. Od leta 2014 je direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo AMEU-ECM, v okviru katerega deluje tudi v Svetovalno-terapevtskem centru za družine, pare in posameznike v Mariboru, Murski Soboti in Ljubljani. V obdobju 2016–2017 je bil dekan Fakultete za podiplomski humanistični študij (AMEU-Institutum Studiorum Humanitatis). Je tudi mentor pri diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah.Pri svojem delu izhaja iz načel in dognanj eksistencialne analize oz. Franklove logoterapije. Strokovno, znanstveno in raziskovalno se ukvarja s proučevanjem psihosocialnih vidikov eksistencialne krize, krize smisla in bivanjskega vakuuma (noogene nevroze, duševno in duhovno zdravje); z interdisciplinarnimi pristopi in rešitvami pri pomanjkanju motivacije in osebnega zadovoljstva, pri stresu, ki se razvija v depresijo, čustveni otopelosti, melanholiji, pomanjkanju ustvarjalnosti in učinkovitosti; z vzgojo za življenje in vzgojno-izobraževalnimi vidiki; z medosebnimi odnosi in s transparentno komunikacijo; z razvojem človeških virov in vseživljenjskega učenja, s socialno vključenostjo, zaposlitveno rehabilitacijo in trajnostnim razvojem; s krizo sodobne družbe in značilnostmi duha časa. Sodeluje pri različnih znanstveno-raziskovalnih projektih (npr. Več zdravja za otroke in mladostnike z avtizmom in njihove družine; Vzpostavitev sistema za zagotavljanje kakovosti na visokošolskih zavodih RS v letih 2012–2015; Po kreativni poti do praktičnega znanja idr.)
Že več let vodi predavanja in seminarje za različne ciljne skupine (starši, pedagoški delavci, delovni kolektivi, društva) o temah s področja vzgoje, duševnega zdravja, odnosov in komunikacije. Deluje na področju psihoterapije in psihosocialnega svetovanja družinam in posameznikom v različnih duševnih stiskah. Za različne organizacije in posameznike izvaja tudi individualne obravnave in svetovanja. V ta namen je leta 2013 ustanovil tudi svoje podjetje (Relacio). O omenjenih temah pogosto razpravlja v radijskih in televizijskih oddajah. Organizira tudi ustvarjalno-doživljajske tabore za otroke.

Je avtor dveh znanstvenih monografij s področja duševnega zdravja, eksistencialne krize, krize smisla, razbolelih odnosov in duševnih stisk: Reševanje krize smisla sodobnega človeka: osnove logoterapije (2014) in Med smislom in nesmislom trpljenja: Dostojevski in Nietzsche (2016).
Svoje članke objavlja v različnih strokovnih in znanstvenih revijah; s prispevki redno sodeluje na mednarodnih simpozijih in znanstvenih konferencah. Je tudi član uredniškega odbora revije Tretji dan.

V preteklosti je sedem mesecev (2008–2009) prostovoljno delal z onkološkimi bolniki v zadnjem stadiju v italijanski bolnišnici v Torinu. Sodeluje pri razvoju in izvajanju izobraževalnega programa s področja paliative (Duhovnost, etika in komunikacija pri paliativni oskrbi).
Ob šoli in študiju je trinajst let treniral kickbox v Klubu borilnih veščin Ptuj. Dosegel je status vrhunskega športnika in bil član slovenske reprezentance z dosežki na svetovni ravni. Leta 2000 je zmagal na neuradnem svetovnem prvenstvu v Welsu (Avstrija), leto kasneje pa je na uradnem svetovnem prvenstvu zasedel tretje mesto. Po zaključeni tekmovalni karieri (2001) je bil dve leti trener pri Železničarskem športnem društvu Maribor Kickboxing klub.

V prostem času se navdušuje nad potovanji, tekom, pohodi v naravi, literaturo in filmsko umetnostjo.