Napredno iskanje
sl
sl en it hu
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

RUTAR, Ludvik

- foto arhiv knjižnice

Foto galerija

Rojen:
21. avgust 1905, Grahovo ob Bači
Umrl:
30. september 1986, Golnik
Poklici in dejavnosti:
Kraji delovanja:
Občina:
Leksikon:

Rodil se je kot četrti od petih otrok očetu kmetovalcu, vaškemu gostilničarju in trgovcu ter materi gospodinji. Mladost je preživel na vasi kot kozji pastir, saj oče ni maral, da bi se potepal po vasi.
Osnovno šolo je končal v rojstni vasi. Po prvi svetovni vojni je odšel na pripravnico v Tolmin, kjer je med leti 1920 in 1924 uspešno končal slovensko učiteljišče. Učiteljsko maturo je moral opraviti v Vidmu.

Najprej je učil v Lepeni, nato v Kredu pri Kobaridu. Med avgustom 1925 in junijem 1926 je služil vojaški rok, najprej v šoli za rezervne oficirje v Turinu, v četi pa še v Pulju, Vidmu in Kobaridu. Po odsluženi vojaščini je bil učitelj na Reki pri Cerknem. Tam je bil hitro odpuščen, saj je zavrnil vpis v fašistično učiteljsko organizacijo ANIF (Associazione Nazionale Insegnanti Fascista – Državna organizacija fašističnih učiteljev). Tako je ostal brez zaposlitve, karabinjerji so ga vzeli na piko, ga preganjali in proti njemu neprestano pripravljali ovadbe, tako da je moral kar trikrat na zaslišanje pred vojaško komisijo v Gorici, ki je vsega skupaj obravnavala kar 27 ovadb, uperjenih proti njemu. Ker mu je grozil policijski pregon, je leta 1928 emigriral v Jugoslavijo in zaprosil za učiteljsko službo. Dve leti kasneje je dobil službo učitelja v Zabukovju nad Sevnico in tam poučeval tri leta. V tem času je na ljubljanskem učiteljišču uspešno opravil dopolnilni izpit k italijanski maturi in strokovni izpit.

Leta 1933 je pričel z delom na osnovni šoli v Lescah, kjer si je ustvaril družino. Poleg učiteljevanja je sodeloval v ljudski prosveti kot igralec, režiser, bil je tudi član orkestra, pevovodja otroškega in mladinskega zbora, aktiven je bil tudi pri društvu Sokol. Ko je nemška vojska napadla Jugoslavijo, je šel s Soško legijo do Karlovca, ob vrnitvi k družini pa ga je aretiral Gestapo ter ga zaprl. Najprej je bil zaprt v Begunjah, nato v Šentvidu nad Ljubljano. Skupaj z družino so ga izgnali v Srbijo, kjer so bili v težkih pogojih primorani ostati do konca vojne. Ob koncu morije se je z družino vrnil v Lesce in znova začel poučevati. Glavni odbor Osvobodilne fronte je ravno takrat pozval učitelje, naj pridejo na Primorsko. Seveda se je hitro odzval in prevzel upraviteljske posle na osnovni šoli v Tolminu. Tam je s svojim vnetim delom pripomogel, da so slovenske šole na Tolminskem znova zaživele. Tudi v Tolminu je bil zelo dejaven: režiral je igre, organiziral predavanja, ustanovil Zvezo šolskih zadrug, bil aktiven pri sindikatu itd. V tistem času so v Baški grapi snemali film Na svoji zemlji, enega izmed vaščanov pa je igral prav on. Ko se je Primorska pridružila Jugoslaviji, se je vrnil k družini v Lesce in bil leta 1952 imenovan za upravitelja tamkajšnje šole. To funkcijo je opravljal vse do upokojitve leta 1965. Ludvik Rutar je za svoje delo prejel več priznanj. Po upokojitvi je bil šest let predsednik Društva upokojencev Lesce, v okviru katerega je organiziral več izletov. Kar trideset let je aktivno sodeloval v Upravnem odboru Planinskega društva Radovljica.

  • Odlikovanje Predsedstva SFRJ J. B. Tito – red dela III. stopnje (20. 11. 1958)
  • Odlikovanje Zveze Svobod Slovenije II. stop. (24. 11. 1961)
  • Priznanje Zveze kulturno-prosvetnih organizacij občine Radovljica za 30-letnico delovanja v Svobodi Lesce (23. 5. 1965)
  • Priznanje Občinske zveze društev upokojencev občine Radovljica (23. 5. 1965)
  • Priznanje ob 50-letnici ustanovitve Svobode Lesce (15. 9. 1973)
  • Priznanje Kulturne skupnosti občine Radovljica (15. 9. 1973)
  • Priznanje občinske konference SZ Slovenije (7. 4. 1977)
  • Priznanje OF občinske konference SZ Slovenije – srebrni znak (1980)
  • Priznanje Zveze kulturno-prosvetnih organizacij občine Radovljica (15. 9. 1982)
  • Priznanje Osvobodilne fronte Slovenije, bronasti znak
  • Zveza Svobod Slovenije – bronasta značka
  • Priznanje in imenovanje za častnega člana v Društvu upokojencev Lesce
  • Priznanje – zlata značka – Rdeči križ Slovenije ob 25-letnici
  • Priznanje Občinske zveze društev upokojencev Radovljica (23. 5. 1965)
  • Zlata značka PSJ – Skupština planinarskog saveza Jugoslavije (Beograd, 11. 2. 1980)
  • Zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (21. 3. 1970)
  • Diploma ob 75.letnici Planinskega društva Radovljica (31. 10. 1970)
  • Srebrna značka Planinske zveze Jugoslavije (1962)
  • Priznanje ob 80-letnici Planinskega društva Radovljica (1975)
  • Priznanje ob 85-letnici Planinskega društva Radovljica (1980)
  • Priznanje ob 90-letnici Planinskega društva Radovljica (1985)
  • Državno odlikovanje – red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1985)
  • Zlata spominska plaketa Planinske zveze Slovenije, ob njegovi 80-letnici za življenjsko delo na področju planinstva (1986)

Primorski slovenski biografski leksikon, 13. snopič, Gorica 1987, str. 251-252
Benedik, B. 1996. Ludvik Rutar – kulturno prosvetni delavec v Lescah. Šolska kronika, št. 5 (1996), str. 276-278
Korošec, I. Ludvik Rutar. (tipkopis), 2021.

Avtor/-ica gesla: Miha Vehar, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin, Damjan Mulej, Knjižnica A. T. Linharta Radovljica
Datum prvega vnosa: 10. 7. 2012 | Zadnja sprememba: 1. 12. 2023

Miha Vehar in Damjan Mulej. RUTAR, Ludvik. (1905-1986). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 25. 8. 2023) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/rutar-ludvik/

Prijavi napako