Rado JAN

Osnovno šolo je obiskoval v Žireh. Po njej se je vpisal na gimnazijo in jo obiskoval v Idriji, Postojni in Novi Gorici. Jeseni leta 1949 se je vpisal na filozofsko fakulteto in se po absolutoriju ob koncu gledališke sezone 1954/55 zaposlil v Prešernovem gledališču kot dramaturg, umetniški vodja in urednik gledališkega lista. Leta 1959 je diplomiral iz primerjalne književnosti v seminarju dr. Antona Ocvirka. Takoj nato se je zaposlil na gimnaziji v Škofji Loki kot profesor, postal ravnatelj, to ostal do leta 1968. Nato je bil še ravnatelj šentviške gimnazije. Od leta 1970 do 1973 je služboval v Beogradu. Bil je načelnik oddelka za kulturo, znanost in izobraževanje pri predsedstvu ZKJ. Tam se je pripravljal tudi na diplomatsko službo, od katere pa ga je odvrnila bolezen. Po vrnitvi je do upokojitve leta 1988 služboval v Ljubljani na CK ZKS in v Marksističnem centru.
Pri 63. letih se je vrnil v Žiri je tam na novo zgradil domačo hišo in tam živel z ženo Vladko, nekdaj prav tako profesorico in ravnateljico loške gimnazije.
V Žireh se je angažiral že kot študent, saj je z njim povezano kulturno življenje v našem kraju. Sodeloval je pri ustanovitvi Kluba študentov Žiri in v okviru tega prirejal kulturne večere z branjem poezije, igranjem na klavir in recitiranjem. Iz tega se je porodila ideja, da uprizorijo gledališko delo in tako se je začel študij komedije N. Krasna: Draga Ruth, katero je režiral (1953). V času študija je v Žireh delovalo društvo SKUD Oton Župančič, kjer je kot študent delal na gledališkem področju in sodeloval pri urejanju knjižnice. Zelo pomembno vlogo je imel pri pripravi in izvedbi Slovenskega kulturnega tedna v Žireh, julija 1956, ki je doživel vrhunec v predstavi Celjski grofje, v še ne dokončani dvorani Zadružnega doma. Eno leto prej, torej 1955, se je SKUD Oton Župančič preimenoval v DPD Svoboda Žiri in Rado Jan je organiziral zlet Svobod. To so bili veličastni trenutki, ki jih ni mogla pozabiti tedanja oblast, Žirovci, ki so takrat sodelovali, pa so še zdaj ponosni na to stvaritev.
Leta 1969 je v Ljubljani organiziral Vižmarski tabor.

Ves čas je deloval na področju literature, v Loških razgledih (1964) je objavil novelo Zemljanka, napisal spremno besedo ob nekaterih knjižnih izdajah, spremno besedo je namenil tudi prvi knjigi rojaka Jožeta Peternelja – Bukovci.

Posvečal se je raziskovanju zgodovine društvenega življenja v domačem kraju, posebno gledališča (Pol stoletja svobode, 2005 (soavtor). Nadvse dragocene prispevke s tega področja je objavil v Žirovskem občasniku (Žiri in Žirovci v letih 1848-1918, 1998, Žiri in Žirovci v letih 1750-1880, 2002 in O začetku in začetnikih ljubiteljskih dejavnosti v Žireh, 2004). Raziskoval je tudi partizansko šolstvo na loškem ozemlju.

Leta 2007 mu je župan občine Žiri podelil priznanje za dolgoletno delovanje na področju kulture.