Rado BORDON

Z očetom Dragotinom in materjo Ano Turko se je v času fašizma preselil v Slovenijo v Strnišče pri Ptuju. Leta 1935 je končal Poljansko gimnazijo, kjer je že začel literarno ustvarjati. Nato se je vpisal na univerzo v Ljubljani, kjer je študiral pravo in ruski jezik s književnostjo. Študij je zaključil leta 1939.

Leta 1941 je začel sodelovati z Osvobodilno fronto, ker je želel pomagati pri osvobajanju slovenskega naroda izpod okupatorja. Zaradi tega je bil večkrat zaprt. Vse skupaj je v zaporih prebil 7 let. 8. septembra 1943 je skupaj z bratom Dušanom v Toskani ustanovil XXIV. Garibaldinsko brigado “Pio Borri“. Kasneje leta 1944 je stopil v NOV v Rimu, prišel v Dalmacijo in se udeležil bojev od Splita do Črnomlja. Nazadnje je bil pomočnik načelnika propagandnega odseka VII. korpusa JNA.

Po vojni je delal kot časnikar. Sprva je bil urednik kulturne rubrike v Ljudski pravici, nato leta 1945 zunanjepolitični urednik. Med letoma 1946−50 je bil zaposlen v raznih uredništvih slovenskih založb in 1951 spet prešel v časnikarstvo k Slovenskemu poročevalcu. Kasneje med letoma 1956−59 je bil dramaturg pri Triglav filmu, sodelavec Mladinske knjige ter upravnik in urednik Mohorjeve družbe v Celju do leta 1974. Po vojni 1966 je dosegel doktorat pravnih znanosti z disertacijo Pravna zaščita narodnih manjšin v Italiji.

Njegov opus obsega pesmi, prozo, prevode iz angleščine, ruščine, italijanščine, francoščine in nemščine, eseje, filmske, gledališke kritike in zapiske ter recenzije leposlovnih del, ki jih je objavljal v Mladem junaku, Omladini, Slovanskem svetu, Slovenski mladini in Ponedeljskem jutru. Veliko njegovih del pa je ostalo v rokopisih.

Za njegove zbirke je značilna nenavadno pestra in izvirna motivika ter svojevrstna izrazna forma. Bil je član uredništva Razgledi po Sovjetski zvezi in eden od ustanoviteljev Društva prijateljev Sovjetske zveze.

Pokopan je bil na Žalah 26. junija 1992.