PETRONIO, Amalia

Je prepoznavna kulturna delavka italijanske narodnosti iz Pirana, ki, poleg raziskovalne in kulturne dejavnosti ter publicistike, svoja prizadevanja usmerja predvsem v reševanje manjšinske problematike ter uspešno sobivanje slovenske in italijanske kulture v Istri. Njen oče Mario Petronio je iz Pirana, mati Sabina, roj. Gusman, pa je po rodu iz Puglie v Italiji.
Amalia je osnovno šolo in gimnazijo z italijanskim učnim jezikom končala v Piranu, leta 1980 pa je diplomirala na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Po diplomi je poučevala na piranski gimnaziji z italijanskim učnim jezikom, na piranski zdravstveni šoli ter na srednji italijanski šoli v Bujah.
8. septembra 1986 se je zaposlila v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru na delovnem mestureferentke za italijaniko. Z njenim delovnim mestom je knjižnica pridobila reden dotok sodobne italijanske literature, sajso biledotlej nove italijanske knjige težko dosegljive.S svojo aktivnostjo in prodornostjo je uspela postopoma povečati finančna sredstva za knjižničarsko dejavnost pripadnikov italijanske narodnosti, ustanovila Oddelek za italijaniko ter poimenovala čitalnico oddelka po znanem italijanskem pisatelju istrskega rodu Fulviu Tomizzi. Z organizacijo številnih prireditev: literarnih večerov, okroglih miz, predavanj, natečajev za mlade bralce in razstav je pripomogla k širjenju bralne kulture in italijanske književnostiter popularizaciji italijanskega oddelka koprske knjižnice. Na literarnih večerih je gostila veliko tudi slavnih imen, med njimi Claudia Magrisa, Mecko Lind in druge. Posebno pozornost je posvečala mladim bralcem in bibliopedagoškemu delu ternudila strokovno pomoč šolskim knjižničarjem na italijanskih osnovnih in srednjih šolah. V okviru svoje dejavnostijestkala veliko vezi in sodelovalas knjižnicami in sorodnimi ustanovami v Italiji: v Trstu, Gorici, Vidmu, Benetkah in Rovigu,vhrvaški Istri in z madžarko manjšino v Prekmurju, s knjižnico in šolskimi knjižničarji na dvojezičnem območju v Lendavi.
V devetdesetih letih je bila pobudnica in vodja projekta za revalorizacijo in hranjenje starejših istrskih knjižnih fondov, v okviru katerega je poskrbela za obdelavo in primerno hranjenje knjig iz stare koprske italijanske mestne knjižnice »Biblioteca civica«. Tako je oživela okoli 5500 knjig iz fonda te knjižnice, ki se od tedaj dalje hranijo na sedežu Skupnosti Italijanov “Santorio Santorio” v palači Gravisi v Kopru. Poleg tega je poskrbela še za obdelavo in primerno hranjenje rodbinskega fonda izolskega pesnika Pasqualeja Besenghija v Besenghijevi palači v Izoli.
Ves čas je aktivna vSkupnosti Italijanov”Giuseppe Tartini” v Piranu, ki jo je eno mandatno obdobje tudi vodila. Kot predstavnica pripadnikov italijanske narodnosti v Sloveniji je bila eno mandatno obdobje delegatka v skupščini Republike Slovenije.Na volitvah leta 1992 je na listi italijanske manjšine skupaj z Battelijem kandidirala za poslansko mesto v državnem zboru.
Za svojo bibliotekarsko, bibliopoedagoško in promocijsko dejavnost je leta 1999 prejela najvišje nacionalno bibliotekarsko priznanje Čopovo diplomo.