ŠPICAR, Jakob

Rodil se je na avstrijskem Koroškem, v vasici Skočidol v Zgornjem Rožu. V letih šolanja od 1890 do 1902 je obiskoval osnovno šolo v domačem kraju, nadaljeval šolanje na gimnaziji v Beljaku in Celovcu. V celovškem Marijanišču je napisal prvo igrico. Od 1902 do 1905 je služboval v občinskih in sodniških službah na Koroškem. V letu 1905 je v Podravljah ustanovil društvo »Sloga« ter obnovil tradicijo slovenskih ljudskih iger na Koroškem. Napisal je enodejanki Eno uro sodnik in Zmagali smo. Dve leti (1905–1906) je delal v odvetniški pisarni v Ljubljani. V obdobju po letu 1906 in vse do leta 1932 je bil višji uradnik na Jesenicah, pozneje se je zaposlil v posojilnici v Radovljici. Tu je bil od leta 1914 ravnatelj posojilnice. Uspešno je vodil sokolski oder na Jesenicah in v Radovljici. Pisal je predvsem v koroške časopise (Mir) in pozneje v drugo napredno slovensko periodiko. Leta 1909 se je poročil s Šuštarčevo Marico, vneto igralko in režiserko, ki mu je stala ob strani tudi pri njegovem dramskem delu. Lotil se je dramatizacije Sketove Miklove Zale (1908), ki so jo krstno uprizorili v februarju leta 1909. Na njegovo pobudo so leta 1910 na Jesenicah ustanovili gledališko društvo, ki mu je predsedoval, od leta 1912 dalje je bil njegov častni član. Nastopal je kot režiser in igralec. Napisal je igro Razdor, katere rokopis je zgorel v požaru Narodnega doma v Trstu. Nekatere njegove igre so izšle tudi v knjižni obliki (1922–1942). Precej gradiva v rokopisni in slikovni obliki hrani Koroška osrednja knjižnica Ravne, nekaj gradiva je v Gledališkem muzeju v Ljubljani in nekaj v Radovljici. V začetku druge svetovne vojne leta 1941 se je v zadnjem trenutku umaknil pred gestapom z Gorenjske v Ljubljano. V februarju 1942 so ga zaprli Italijani, določen je bil za deportacijo v Italijo. Zaradi bolezni se to na srečo ni zgodilo. V letih 1937 in 1970 je napisal okrog osemdeset iger oz. dramskih del. Objavljal jih je v Miru in Mladem rodu in tudi kot radijske igre. Precej njegovih del prostorsko in idejno posega v koroško območje. Bil je velik prijatelj koroških Slovencev in neprestano vtkan v boj za njihove pravice. Koroška osrednja knjižnica hrani številne rokopise njegovih objavljenih in neobjavljenih del, korespondenco in slikovno gradivo (podarila Špicarjeva vnukinja Mirjana Vevar).