Pavel WIENER

Leta 1514 je bil vpisan na Dunajsko univerzo. Bil je luteran in Trubarjev sodelavec. Od leta 1520 dalje je bil v Ljubljani škofov svetovalec in kanonik. Leta 1530 je postal član duhovskega stanu v kranjskem deželnem zboru. V prvi polovici leta 1542 je bil med poslanci dežele Kranjske v avstrijskem deželnem odboru na Dunaju. Leta 1546 je bil imenovan za komisarja v kranjskem deželnem zboru. Bil je odličen pridigar. Svoje pridige je zapisoval.

Leta 1539 je pisal dunajskemu škofu F. Nauseu in mu pojasnil svoja reformna stališča. Javno pa iz katoliške cerkve ni želel izstopiti. Leta 1547 je bil v Ljubljani zaprt, ker je delil obhajilo pod obema podobama, ker ni opravil maše, ampak samo pogrebno bogoslužje za Ano, pokojno ženo kralja Ferdinanda in njuno hčerko Elizabeto in ker se je dvakrat poročil. Leta 1548 je bil zaslišan na Dunaju. Ob tem zaslišanju je konec junija leta 1548 na podlagi svojih zagovorov sestavil izpoved vere, ki se je ohranila v prepisu in ima priložen »memorial« oz. pojasnilo za kralja Ferdninanda. Nadvojvoda Ferdinand ga je pomilostil in izgnal na Sedmograško v Sibiu (nekoč Hermannstadt). Tam je bil med leti 1549-52 pridigar, od leta 1553 dalje pa prvi superintendent evangeličanske cerkve na Sedmograškem in hkrati vsem Ogrskem.