Palmira KASESNIK

Leta 1936 je opravila maturo na ljubljanskem liceju. Najprej je vpisala študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, po prvem semestru pa se je prepisala na slavistiko. Zaradi vedno hujšega izkoriščanja delavstva in malega kmeta v stari Jugoslaviji ter naraščanja fašističnih sil v Evropi se je že kot študentka pridružila krogu marksistično usmerjenih mladih intelektualcev, ki so se zbirali v Domu visokošolk in v Slovenskem klubu.

Kmalu po začetku druge svetovne vojne je diplomirala, vendar v takratnih razmerah ni mogla računati na delovno mesto profesorice. Povezala se je z Osvobodilno fronto in se zaposlila kot delavka v ljubljanski tovarni Kolaž, kjer so med drugim izdelovali morfijske injekcije, ki so jih posredovali partizanom.

Ob koncu vojne se je kot suplentka zaposlila na gimnaziji v Novem mestu, kjer je poučevala slovenščino in ruščino, a ji je bilo že po nekaj mesecih ponujeno ravnateljsko mesto. Novomeško gimnazijo je vodila med letoma 1946 in 1965, ko jo je nasledil profesor pedagogike in psihologije Veljko Troha.

Z možem Janezom Kasesnikom (1915–2004) se je leta 1965 preselila v Novo Gorico, kjer je najprej postala pedagoška svetovalka za slovenski jezik, kasneje pa predstojnica Zavoda za pedagoško službo. Njen mož, ki je bil v Novem mestu pedagoški svetovalec, nekaj časa pa je bil tudi učitelj na osnovni šoli in gimnaziji, kjer je poučeval latinščino in nemščino, je po odhodu na Primorsko sprva postal ravnatelj osnovne šole v Mirnu, nato pa direktor Šolskega centra v Gorici.