Niko KURET

R. 24. apr. 1906 v Trstu, u. 25. jan. 1995 v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Celju. L. 1930 je diplomiral iz romanistike in primerjalne književnosti na ljubljanski univerzi in l. 1946 tudi iz etnologije. Doktoriral je l. 1956. V l. 1930-1954 je bil srednješolski profesor v Kranju in Ljubljani ter v l. 1946-1947, le nekaj mesecev, na novomeški gimnaziji. Od l. 1954 je bil sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani. Najprej je bil strokovni sodelavec, od l. 1958 višji znanstveni sodelavec in v l. 1964-1976 znanstveni svetnik. L. 1989 je bil izvoljen za dopisnega in l. 1991 za rednega člana SAZU. Pred 2. svetovno vojno se je veliko ukvarjal z gledališčem in lutkami. Pisal je teoretične eseje o sodobnem gledališču, urejal revijo Ljudski oder in knjižno zbirko z istim imenom, prirejal stare slov. ljudske igre, raziskoval liturgične igre na Slovenskem, sintetično in analitično prikazal ljudsko gledališče, posebej lutkarstvo in ziljsko štehvanje. Raziskoval je tudi letne šege, ki jih je opisal v štirih knjigah, in slovenske maske, prirejal slov. etnološko gradivo iz graškega Joanneuma, uvedel etnološki film. V Palermu je prejel nagrado Giuseppe Pietri za delo Praznično leto Slovencev in na Dunaju Herderjevo nagrado za ljudsko dramatiko. L. 1934 je v Kranju ustanovil prvi oder ročnih lutk in l. 1939 je s svojo Pavlihovo druščino uveljavil stalnega junaka burkeža Pavliho.