Foto galerija
Kajža na Jereki Matevžu Kosu in njegovi družini ni omogočala preživetja. Zato je kot rudar dodaten zaslužek iskal v Zoisovih rudnikih na Gorjušah. Kot kopač je za 14 dni dela dobil mernik žita in loj za sveče za jamsko razsvetljavo. Kos je svoje spretnosti za plezanje v skalah visokih vrhov pridobil med napornim plezanjem v podzemnih rovih in jamah rudnikov, v katerih je za Zoisa iskal različne kamnine in rudnine. Iz Zoisovih pisem Vodniku iz leta 1795 lahko razberemo, da je bil preprosti Matevž Zoisu še posebno pri srcu.
Matevž Kos je imel pet otrok. Predzadnji je bil Anton, najznamenitejši bohinjski gorski vodnik. Po prvem pristopu na Triglav leta 1778 je Matevž na Triglav v letih 1790 in 1792 spremljal nadplavžarja Žirovnika. V drugem vzponu je očeta spremljal tudi sin Anton, ki je bil s trinajstimi leti prvič na Triglavu. Oče in sin sta leta 1795 na vrh Triglava spremljala tudi Valentina Vodnika, Franca Hohenwarta, soustanovitelj današnjega Narodnega muzeja Slovenije in Jožeta Pinhaka.
Toda že tri leta po tem, ko je na vrh Triglava popeljal Vodnika, je Matevž Kos umrl. Tradicijo gorskega vodništva je nadaljeval njegov sin Anton in za njim Matevžev vnuk Jakob. Tako so trije Kosi »celih 85 let klesali svoja imena v stene Triglava.«
Ceklin F. Štirje srčni možje, II. del. Planinski vestnik, julij 1966, let. 22, št. 7, str. 318–322.
Lovšin E. et al. Triglav, gora in simbol. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979, str. 46–53.
Lovšin E. Gorski vodniki v Julijskih Alpah. Ljubljana: Planinska založba, 1961, str. 107–111.
Kunaver D. Od Triglava do treh vrhov sveta. Ljubljana [i. e.] Radovljica: Didakta, 1994, str. 14–15.