Marija FERJANČIČ

Rojena na Tolminskem, očetu Melinc Ivanu in mami Neži, rojeni Leban. Hiša, v kateri so prebivali, jim je nato zgorela. Mati, Aleksandrinka, je izgubila za tiste čase vrednih dvanajst parov rjuh, ki jih je pritovorila čez lužo kot Aleksandrinka. Marijo je, staro le nekaj mesecev, iz ognja rešila vaščanka. Očeta so Italijani med vojno mobilizirali v italijansko vojsko v Bataglione speciale. Z mamo sta živeli borno in revno. Po vojni se je oče vrnil domov, bolan. V Afriki je staknil hudo malarijo. Mati je službovala v Italiji in nato v Egiptu kot Aleksandrinka. Pri 54-ih letih je oče umrl. V OŠ so jo očarali verzi Simona Gregorčiča. Po končani OŠ je odšla s trebuhom za kruhom – najprej na služenje k bogatim kmetom, nato se je zaposlila v tovarni volnenih izdelkov Bača Podbrdo, kasneje v tekstilni tovarni v Ajdovščini. 1963 se je poročila in odselila na Postojnsko in se zaposlila v tovarni Tomos v Senožečah. Rodila je hčerko in sina. Energična in vesela, po duši in srcu še vedno Primorka, ne pozablja na tolminsko narečje in v njem zapisuje najnovejše zgodbe, ki jih je slišala pripovedovati v svojem ranem otroštvu. Živi in ustvarja na Brezjah pri Postojni. Pesmi in zgodbe objavlja tudi v zborniku Stopinje (Literarno društvo Ilriska Bistrica) in v zborniku obalno-kraškega Likus-a, Srebrne brazde. Bila je članica ŠK Zgodbarnica v Knjižnici Kozina. V skripti Zgodbarnica 2012/2013 je objavila štiri zgodbe v tolminskem narečju.