Marco PETRONIO CALDANA

Rodil se je v ugledni piranski družini Petronio Caldana. Pri družini Caldana gre za stransko vejo rodbine Petronio (izhaja iz stare rodbine Petrogna) ki je bila v 16. stoletju v piranskem Velikem svetu zastopana z dvema članoma iz dveh različnih vej.

Domači župnik pater Bartolomeo Grassi in kanonik Domenico Corsi sta ga priporočila za študij književnosti, vendar je moral zaradi zgodnje smrti očeta prekiniti študij in se z družino preseliti k stricu Nicoloju Caldanu v Bologno, kjer je skupaj z bratom Eliom vstopil v jezuitski kolegij plemenitašev sv. Frančiška Ksaverija. Tudi tokrat je moral prekiniti študij, saj je leta 1667 papež Aleksander VII. imenoval strica Nicoloja za škofa v Poreču, kamor je odšel s stricem. Iz tega obdobja njegovega življenja, ki ga je preživel na škofijskem dvorcu, izvemo, da je pospremil leta 1671 strica na pot v Rim, na povabilo papeža Klemna IX., toda na poti je stric umrl. Tokrat se je odločil, da bo poskusil srečo na dunajskem cesarskem dvoru, oborožen s priporočilnim pismom kardinala Caraffe in A. Giulia Giustinianija, beneškega odposlanca pri samem cesarju.

V tem obdobju se življenjepisni podatki prekrijejo z nastankom epske pesnitve, napisane v latinščini: Clodiados libri XII (Venetiis 1687). Namen spisa je izrecno apologetične narave: posvečen Ludviku XIV., obravnava antično zgodovino Francije in z značilno zvrstjo epskega speva opeva veličino in dobrodušnost francoske kraljeve dinastije. Epski spev je napisal v latinskih heksametrih, pri čemer se je želel pomeriti s klasičnimi deli, kar nakazuje na baročni ustroj besedila. Klodiade so bile deležne številnih pohval s strani kardinala Giovannija Delfina, kar je razvidno iz posvetilnega pisma na koncu knjige in Carla De Dottorija. Predvsem pa so bile dobro sprejete v Parizu, morda tudi zaradi izbire latinskega jezika namesto narodnega, in s katerimi si je prislužil mesto na dvoru Sončnega kralja. V Parizu se je moral dolgo zadržati, saj vemo, da je eden izmed njegovih sinov diplomiral na Sorboni, težko pa je zabeležiti zadnja leta njegovega življenja.

Klodiade so sestavljene iz dvanajstih spevov, vsak izmed njih vsebuje okoli sedemsto heksametrov. Vsebino pesnitve bi lahko tako povzeli: po smrti Klodoveja, Hildebert, je njegov tretjerojeni sin premagan in ubit v bitki; Galija je pahnjena v vojno in Klotilda, vdova Klodoveja, je obupana zaradi usode svojih treh vnukov, sinov Hilderika, Klodia, Gotarda in Tebalda, saj se boji, da bi jih Polimant pokončal, kot je že to storil z njihovim očetom. Na dinastičnem področju se zadeva še bolj izostri, ker Klotarij in Klodomir, brata preminulega kralja, nočeta zapustiti prestola legitimnim naslednikom, pride do odločilnega dvoboja med Klodijem in Klotarijem, kjer prvi prevlada po pravičnosti. Pesnitev razvije to nasprotje s primernimi različicami in zapleti in s pomočjo značilne strukturne pripovedi, ki jo uporablja klasični epski roman, od Vergila do Stacija, s tematskimi izvirnimi vložki, ki so vsekakor pomenljivi in zanimivi: podobno kot Dante v 9. spevu, tudi Caldana opiše Klodoveja, ki se zaradi usmiljenja do žalujoče Klotilde, spusti iz nebes in jo popelje na ogled le teh do samega srža, kjer sledi videnje Boga. Caldana uporablja latinske vzorce kot arhetip za načrtovanje pesnitve, skupno intonacijo pa si izposodi pri Tassu: tako pri opisovanju ljubezenskih prizorov med Klodijem in Hermenegildo, kakor v značilnem turobnem značaju celotne pesnitve. Neposredno posnema Tassa v prizoru, kjer Klodij ubije Hermenegildo, ki se bori v lažni preobleki. Vse to nakazuje na baročni navdih pesnitve. Giacomo Babuder navaja, da so Klodiade sodile med obvezno čtivo v francoskih šolah tedanjega časa.