MAKOVEC, Vladimir

Vladimir Makovec, doma so mu rekli Ladko, se je rodil kot najstarejši sin samostojnega gradbenika Antona Makovca in njegove žene Marije v Stomažu pri Ajdovščini. Med prvo svetovno vojno je bil oče težko ranjen v glavo in je ob kmetiji opravljal službo cerkovnika. Vladimir je obiskoval osnovno šolo v domačem kraju. Bil je vedoželjen in nadarjen otrok in si je že osemletni krajšal čas na paši z učenjem nemščine iz nemške slovnice, ki si jo je izposodil v šoli. Po končani osnovni šoli je želel študirati, a doma ni bilo sredstev. Edino brezplačno šolanje je bilo na jezuitski gimnaziji v Piacenzi. Domov se je vračal le na počitnice. V italijanski šoli so mu poitalijančili ime in priimek in postal je Vladimiro Macchi.
Poleg znanja italijanščine je na tej šoli pridobil široko klasično-humanistično izobrazbo, pa tudi strogo jezuitsko vzgojo k redu in disciplini. Leta 1932 je s klasično maturo zaključil gimnazijsko šolanje. Veselili so ga jeziki, fizika in tehnika. Pod psevdonimom Vlado Podobnikov je v letih 1934 in 1935 v Koledarju Goriške matice objavil članka o radiu. Vendar sredstev za nadaljevanje študija v tej smeri ni bilo. Vpisal se je na goriško bogoslovje in bil leta 1935 posvečen v duhovnika. Postal je namestnik rektorja in profesor v malem semenišču v Gorici. V tem času se je začel učiti tudi španščine, hkrati pa je leta 1941 opravil državni izpit in se vpisal na Univerzo v Benetkah, kjer je opravil izpite iz italijanskega, ruskega ter slovenskega jezika in literature.
Sredi druge svetovne vojne, leta 1942 je odšel kot duhovnik za duhovno oskrbo italijanskih delavcev v Nemčijo, v Schwerin. Leta 1944 je izstopil iz duhovniške službe. Preživljal se je kot učitelj italijanščine, španščine in latinščine privat in na raznih delavskih univerzah. Kasneje je dobil mesto docenta na Univerzi v Rostocku, srečamo ga kot lektorja v Halleju, Berlinu, kasneje tudi v Leipzigu in Jeni. Leta 1946 se je poročil, njegova žena je postala uspešna prevajalka beletristične italijanske literature v nemščino in kasneje v Rimu moževa sodelavka pri leksikografskih projektih.
Pri svojem delu je kmalu ugotovil, da ni ustrezne literature in učbenikov. Že leta 1951 je izdal prvi učbenik Modernes Italienisch, ki je doživel več ponatisov, sledili so še učbeniki španskega jezika in pa antologije iz italijanskega in španskega leposlovja. Tudi slovarjev ni bilo, in leta 1956 je Makovec že izdal prve slovarje: slikovne španske in italijanske slovarje , kasneje nemško-italijanske in italijansko-nemške slovarje (kar 7 izdaj).
Leta 1963 se je družina preselila v Rim. Pri Leksikografskem centru Sansoni sta z ženo sodelovala pri pripravi italijansko-nemškega in angleško-nemškega in kasneje še nemško-italijanskega in nemško-angleškega velikega slovarja. Delali pa so tudi na priročnejših oblikah teh slovarjev. Sansonijevi slovarji so po obliki, vsebini in zgradbi sledili enotnemu principu, ki ga je razvil prav Makovec, in še vedno izhajajo njihove sicer posodobljene izdaje.
Leta 1975 sta zakonca dosegla pogoje za upokojitev. Preselila sta se v Nemčijo, v Emmendingen v Schwarzwaldu. Vladimir Makovec je vse do leta 1989, na koncu tudi že s pomočjo računalnika, pripravljaj nove izdaje slovarjev, proti koncu življenja pa je delal na nemškem ugankarskem slovarju. Njegovo obsežno jezikoslovno delo obsega več kot 50 bibliografskih enot.