LESKOVAR, Josip

Predvojni mariborski župan dr. Josip Leskovar je po končani gimnaziji študiral pravo v Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1902 pridobil naziv doktor prava. Po opravljeni pripravniški praksi v Ljubljani se je zaposlil kot odvetnik v Mariboru in leta 1910 odprl odvetniško pisarno.
Svojo politično pripadnost je izkazal slovenskemu katoliškemu taboru. Veljal je za enega najvplivnejših katoliških politikov na Štajerskem. Po končani vojni vihri, ki jo je preživel na bojišču, je kot načelnik obrambnega odseka Narodnega sveta za Štajersko zahteval razpustitev nemške varnostne straže v Mariboru. General Rudolf Maister ga je poslal v Ljubljano, kjer je pri vojaškem poveljstvu izposloval dovoljenje za razorožitev.
Ob odvetniškemu poklicu je opravljal številne vodstvene funkcije. Med leti 1919 in 1926 je bil načelnik mariborskega okrajnega zastopa, leta 1920 je za nekaj mesecev postal vladni komisar mariborske mestne občine, leta 1921 pa je bil soglasno potrjen za pravnega zastopnika mesta Maribor.
Pomembno prelomnico v njegovi politični karieri predstavlja leto 1924, ko so ga občinski svetniki izvolili za novega mariborskega župana. Na čelu občine je ostal do leta 1927, ko se je zaradi prezaposlenosti odpovedal ponovni županski kandidaturi in kot županskega kandidata Slovenske ljudske stranke predlagal svojega nekdanjega odvetniškega pripravnika dr. Alojzija Juvana. V času njegovega županovanja je oblast veliko pozornosti namenila občinskim podjetjem, katere je spremenila v aktivne gospodarske subjekte, in izboljšanju razmer v samem mestu. Ustanovili so posebno sanitarno komisijo, ki je bdela nad čistočo v mestu in skrbela za higieno meščanov, nadzirali delovanje vodovoda, modernizirali plinarno, izboljšali električno omrežje in se zavzeli za pospeševanje industrije ter obrti. Mesto je z regulacijo ulic dobilo prenovljeno podobo in nove organizacijske okvirje. V zapuščino Leskovarjevega županskega mandata sodi tudi ureditev položaja Mestne hranilnice in povečanje dotacije za knjižnice in gledališče. Zaradi izrazitega pomanjkanja stanovanj so v njegovemu mandatu pričeli graditi uradniške in delavske stanovanjske hiše. Posebno pozornost pa je dr. Leskovar namenil najrevnejšemu sloju prebivalstva, kateremu je omogočil brezplačno zdravniško oskrbo.
Po koncu županskega mandata je bil izvoljen za predsednika mariborske oblastne skupščine in oblastnega odbora. Mariborsko samoupravo je vodil do jeseni leta 1929. Med letoma 1935 in 1941 si je kot predstavnik Maribora v banskem svetu Dravske banovine prizadeval za uveljavitev slovenske avtonomije in leta 1940 predlagal ustanovitev Banovine Slovenije.
Ob nastopu okupacije je moral dr. Leskovar skupaj z družino zapustiti Maribor. Po koncu druge svetovne vojne je vse do svoje upokojitve leta 1948 deloval kot pravni referent. Njegov poslednji dom se nahaja na pobreškem pokopališču v Mariboru.