Lavoslav SCHWENTNER

Leopold Schwentner je bil drugi sin Leopolda Schwentnerja, za domače in Vranšane je bil Polda. Sam je kasneje spremenil svoje krstno ime Leopold v Lavoslav (poslovanil je svoje krstno ime). Poročil se je z Ljubljančanko Slavo Erbežnikovo, s katero pa nista imela otrok.

Po končanem šolanju (osnovno šolo je obiskoval na Vranskem, gimnazijo pa v Celju) se je vrnil v svoj domači kraj, kjer se je v domači trgovini učil knjigovodstva in korespondence. Leta 1888 je prevzel Levakovo knjigarno v Brežicah. Poleg knjigotrštva je tam začel tudi z založniško dejavnostjo. Njegovi založniški prvenci so bili glasbeni tiski. Vseskozi je sodeloval pri raznih narodnih društvih, predvsem v podružnici Ciril Metodove družbe, in se boril proti germanizaciji. Leta 1897 je odpotoval v Nemčijo, da bi spoznal način delovanja takratnega sodobnega nemškega založništva.

Na pobudo ljubljanskega župana Ivana Hribarja se je preselil v Ljubljano in že leta 1898 odprl knjigarno na Dvornem trgu. Leta 1904 se je preselil v novo knjigarno na Prešernovo ulico (današnja Čopova ulica).

Schwentner je sodeloval z vsemi slovenskimi modernisti. Zelo dober prijatelj je bil z Ivanom Cankarjem, kateremu je bil tudi mecen, in pa z Župančičem. Schwentnerjeve knjige so bile znane po lepem, estetskem oblikovanju. Tu izstopajo predvsem otroške knjige, katerih ilustracije so bile barvne, kar je bila takrat novost. Skrbel je tudi za izobrazbo knjigotržcev, založnikov in prodajalcev v knjigarnah. Leta 1900 je v ta namen začel izdajati informativno glasilo Slovenska knjigarna, ki je izhajalo kot priloga Ljubljanskega zvona. Skrbel je za oglaševanje knjig v knjigotrških katalogih, izdajal pa je tudi letake z obvestili in razglednice, s katerimi je obveščal bralce o novostih. Veliko je oglaševal tudi v časopisju. Glede na svojo politično usmerjenost, mu je bil najbližje Slovenski narod.

Lavoslav Schwentner je v slovenskem založništvu uveljavil nove kriterije in standarde, hkrati pa je ostal zvest starim idealom izpolnjevanja pogodb in pazljivega gospodarjenja z lastnimi sredstvi.

Leta 1927 je bil odlikovan z ukazom Njegovega veličanstva Kralja za zasluge z redom Sv. Save IV. stopnje. Bil je tudi soustanovitelj in prvi predsednik Združenja založnikov in knjigotržcev Jugoslavije (1933-1935), čeprav je v tem obdobju že skoraj opustil založništvo. Leta 1938 se je poslovil od knjigotrštva in založništva ter se preselil nazaj na Vransko, kjer je umrl.