LAPAJNE, Karolina

Izhajala je iz idrijske delavske družine; oče je bil rudar Franc Kosmač, mati pa Ana, rojena Petrič. S poroko s premožnim idrijskim trgovcem Štefanom Lapajnetom – bila je njegova druga žena – je postala pomembna članica trgovsko-podjetniške rodbine, ki je pustila izrazite sledi v socialnem in družbenem življenju Idrije. V zakonu so se jima rodili trije otroci, vzgajala pa je štiri – Štefan je imel s prvo ženo Pepo Juliani sina Štefana. Njuni otroci so bili Dragotin (podjetnik, trgovec in župan), Vinko (trgovec, kulturni organizator in igralec) ter Minka (poročena Bloudek), mati Stanka Bloudka, letalskega konstruktorja, športnika in načrtovalca športnih objektov.

Z možem je leta 1860 v Idriji odprla prvo trgovino s čipkami, ki je bila ključna za trgovski preboj idrijske čipke. Z odprtjem trgovine sta zakonca ustvarila pogoje za razvoj nove obrtne oziroma gospodarske dejavnosti – izdelovanja in prodaje čipk – ter s tem bistveno vplivala na preobrazbo idrijske stvarnosti. Do tedaj so čipke odkupovali le redki krošnjarji, potovke ter nekatere domačinke, ki so jih preprodajale v Trst, Ljubljano, Reko in Gorico. Čeprav je bila ponudba velika, je bila kakovost pogosto slaba, cene pa nizke. Karolinino sodelovanje s prvo klekljarsko učiteljico Ivanko Ferjančič, Štefanovo nečakinjo, je pomembno vplivalo na razvoj klekljanja v Idriji.

Obdobje po letu 1867, ko sta kot tehniko klekljanja uvedli tračno namesto stavljenih čipk, je po mnenju Čipkarske šole Idrija najpomembnejše obdobje idrijske čipke. Tračna čipka, njena dovršena izdelava in prefinjeni vzorci, ki so nastajali pod rokami klekljarskih učiteljic, so postopoma izpodrinili pregrobe prejšnje čipke. Te so do tedaj risali moški zaposleni v rudniku, njihovi vzorci pa so bili namenjeni predvsem domačemu trgu – cerkveni gospodi in premožnejšemu kmečkemu stanu.

Z uvedbo tračne čipke je idrijska čipka pridobila novo kakovost in začela uspešno konkurirati na širšem trgu. Stavljene čipke, izdelane iz grobega lanenega sukanca, so zamenjale sklepljene čipke, ki so zahtevale širši ris, večjo natančnost in ročno spretnost s sedmimi pari klekeljnov, v platno ovito blazino – bulo – napolnjeno z drobno suho žagovino, košarico (jerbas), poseben sukanec, narisan vzorec in številne bucike.

Komite idrijskih dam je leta 1873 pod kupčijskim imenom Štefan Lapajne na Dunaj poslal kolekcijo čipk, med katerimi so bili novi vzorci, imenovani pogačke oziroma Hammermuster. Kolekcija je bila tam nagrajena z bronasto kolajno. Ta uspeh je ženske iz Idrije in njene okolice – Vojskega, Spodnje Idrije in Žirov – spodbudil k izdelovanju čipk. Nekdaj so lahko delale v rudniku, a ko so izkopavanje rude posodobili, ni bilo več potrebe po ženski delovni sili. V klekljanju so ženske videle priložnost za dodaten zaslužek, s katerim so podpirale svoje velike rudarske družine.

Do leta 1875, ko je Štefanov nečak Franc Lapajne odprl firmo Franc (Franz) Lapajne, je bila firma Štefan Lapajne edini odjemalec čipk in je imela skoraj monopol. Leta 1876 je Idrija dobila še Čipkarsko šolo Idrija, ki se je poleg izobraževanja ukvarjala tudi z odkupom in prodajo čipk. To je bil čas, ko je na Idrijskem klekljalo približno 1000 klekljaric.

Po smrti moža leta 1890 je prevzela vodenje firme Štefan Lapajne in jo vodila do svoje smrti leta 1907, ko jo je nasledil sin Dragotin.