KOMEL, Emil

Zadnji od devetih otrok učitelja, glasbenika in skladatelja Mihaela, ki ga je navdušil za glasbo in orglanje – Emil Komel je kot orglar nastopil komaj 8 let star. Mati Albina von Schwitzhofen je izhajala iz veleposestniške plemiške družine. Otroštvo je preživel na gradu Podbrje. Osnovno šolo je pričel obiskovati v Šembidu in jo zaključil v Gorici. Tu je obiskoval gimnazijo in glasbeno šolo. Nato se je v Klosterneuburgu pri Dunaju na željo staršev vpisal na kmetijsko šolo in hkrati obiskoval konservatorij na Dunaju, kjer je leta 1895 diplomiral, kmetijske šole pa ni dokončal. Študiral je še v Rimu (1986), zatem se je dokončno vrnil v Gorico in se posvetil izključno glasbi – slovenski pesmi (cerkveni, umetni in narodni) in glasbenemu delu vzgojitelja (poučeval je klavir, petje, harmonijo, orgle, bil je zborovodja), skladatelja in organista. Leta 1910 se je poročil s Heleno Cej, s katero je imel dve hčeri: Pavlino in Helo.

Bil je pevovodja – vodil je Pevsko društvo v Vrtojbi in Pevsko in glasbeno društvo v Gorici –, po ustanovitvi društvene glasbene šole (1902) je prevzel pouk klavirja, orgel in glasbene teorije – to delo je opravljal ves čas delovanja šole (1902–1927 in 1945–1958), razen v času prve svetovne vojne, ko je moral v vojsko. Preživljal se je tudi s privatnim poučevanjem; zlasti v vojnem času, ko je fašizem zatrl glasbeno šolo. Po 2. svetovni vojni je obnovill goriški pevski zbor in glasbeno šolo v sklopu Zveze prosvetnih društev, poučeval je tudi na slovenskem učiteljišču v Gorici. Pripravil je koncert, posvečen Simonu Gregorčiču, zanj je skomponiral pesem Goriškemu slavčku. Na šoli za organiste (nastala je leta 1953) na Placuti je učil harmonijo. Kasneje se je tu razvilo glasbeno središče, ki od leta 1988 nosi Komelovo ime – Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel.
Več kot 60 let je igral orgle v cerkvi sv. Ignacija v Gorici, s svojim pevskim zborom in orkestrom je prirejal koncerte, organiziral in vodil glasbene tečaje za organiste in pevovodje, bil je soustanovitelj učiteljskega pevskega zbora v Gorici. Sodeloval je z goriškimi glasbeniki: Vinkom Vodopivcem, Lojzetom Bratužem, Davidom Doktoričem, Ivanom Kokošarjem, Albertom Lebanom, Rihardom Orelom, Bredo Šček, Ivanom Laharnarjem in drugimi. Napisal je veliko cerkvenih skladb, skladb za orgle, priredb slovenskih ljudskih pesmi in posvetnih zborovskih skladb.

Svoje skladbe je objavljal v zbirki Prvi plameni: sedem pesmi za mešane pevske zbore (Trst, 1923), v zbirkah tržaške Glasbene matice (1920, 1922), pesmi je prispeval za cerkvene pesmarice Goriške Mohorjeve družbe (Božji spevi, 1929; Gospodov dan, 1930; Zdrava Marija, 1933) in več skladb za zbirko 6 Ecce sacerdos magnus (1934), posvečeno goriškemu nadškofu Margottiju. Leta 1924 je v založbi Katoliške knjigarne v Gorici samostojno izšla črna maša »Missa pro defunctis«. Zasnoval je delo o osnovnih naukih iz harmonije, kontrapunkta in kompozicije (kot navodilo o skladanju glasbenega stavka za pevovodje in organiste). Izšla je le knjiga Harmonija (1934). Za Koledar Goriške Mohorjeve družbe je napisal tudi več člankov (Izvor in razvoj orgel, Duša glasbil, Razvoj glasbe in naših domačih inštrumentov …).

Prejel je številna priznanja; leta 1958 je prejel od Zveze prosvetnih društev Slovenije zlato medaljo za petdesetletno kulturno delo. Stalno je deloval tudi v slovenskem kulturnem življenju v Novi Gorici.