Ladislav LESAR

Po končani osnovni šoli je obiskoval poklicno kovinarsko šolo v Novem mestu ter nato delal kot kovinar po tovarnah širom Slovenije. Kasneje se je vpisal na redni študij slovenščine in knjižničarstva na Pedagoški akademiji v Ljubljani, a ga ni končal.  Bil je med ustanovitelji literarnega kluba Pro et contra v šestdesetih letih 20. stoletja v Novem mestu. Nato je v Ljubljani nekaj let deloval kot akviziter pri Državni založbi Slovenije, zatem pa je bil vse do upokojitve novinar in urednik pri časniku Nedeljski dnevnik. Bil je tudi redni sodelavec Dolenjskega lista, objavljal je v reviji Rast, Rodni grudi idr. Njegova zvrst so bile predvsem reportaže in pogovori z znanimi osebnostmi, pisal pa je tudi o življenju preprostih ljudi, o podobi slovenskih vasi in drugih zanimivostih, zlasti na Dolenjskem.

Njegovi izbrani novinarski prispevki so izšli v več knjigah, med njimi sta knjigi Lesene harfe (1985), kjer je predstavil unikatno slovensko arhitekturno dediščino – kozolce toplarje, ter Sto pogovorov z znanimi Slovenci (2008). Tudi v soavtorstvu je izdal nekaj knjig, npr. leta 1992, v zbirki Dnevnikove uspešnice, Dobri človek iz Negove: knjiga o Ivanu Krambergerju.

Pisal je je tudi pesmi za odrasle in mladino ter kratko prozo. Prve pesmi je objavil leta 1959 v listu Tabor, zatem pa so bile njegove pesmi in proza objavljene v Tribuni, Mladih potih, Problemih, Dolenjskih razgledih, občasni prilogi Dolenjskega lista Študent, mladinskem revialnem tisku, raznih tovarniških glasilih idr. Leta 1989 je pri Dolenjski založbi v Novem mestu izšla njegova edina pesniška zbirka za odrasle Nekaj podobnega pesmi.

Za svoje novinarsko delo je leta 1982 prejel Tomšičevo nagrado.