JORDANOVA (roj. LESKOVEC), Venceslava

Bolgaristka Venceslava (Slavica, Slava) Leskovec se je rodila na domačiji Cekc (Ckc) v Rovtah. Bila je bistra učenka, a je zaradi revščine »služila« kot dekla na kmetijah v Rovtah, nazadnje pri sorodnikih, Špacapanovih. 18-letna je preko tetinih poznanstev šla za služkinjo k premožni družini v Ljubljano. Med italijansko okupacijo se je zaljubila v zdravnika, častnika italijanske vojske, s katerim je po kapitulaciji Italije v septembru 1943 odšla v Firence. Tam je prijateljevala z židovsko družino, s katero je po partnerjevi smrti (likvidiran s strani italijanskih partizanov) zaradi strahu pred nemškim pogromom zbežala v Švico v Ženevo k ruski plemkinji židovskega porekla. Pri grofici se je zaposlila kot služkinja (kasneje je pri njej bivala za časa študija tudi njena hči Štefka).

Spoznala je Bolgara Ljubomira Jordanova, ki je tam študiral pravo. Ta jo je vzpodbudil, da je šla študirat francoščino in nemščino, študij pa ji je omogočila grofica. Študija ni končala, ker se je poročila z Jordanovim in šla živet v Sofijo. V zakonu je rodila hčerki Štefko in Ljusi. Hitro se je naučila bolgarsko in mož Ljubo (ki je bil kasneje publicist, urednik bolgarske revije za turizem in je občasno službeno potoval po Evropi ), iz situirane družine, jo je vpeljal v bolgarske literarne kroge. V času Informbiroja in letih ohlajenih političnih odnosov med Bolgarijo in Jugoslavijo, z družino v domače kraje ni mogla, kasneje se je rada vračala v Slovenijo.

Navezanost na domovino je ohranjala z intenzivnim prebiranjem slovenske literature. Profesor Emil Georgiev je pripravil izbor Cankarjevih del in jo angažiral kot izjemno talentirano prevajalko, poznavalko slovenske književnosti. Njen prvi prevod v bolgarščino je bil izbor Cankarjeve kratke proze (378 str.) leta 1958. Kljub slabim meddržavnim odnosom med Jugoslavijo in Bolgarijo, je imela kontakte z Društvom slovenskih pisateljev. Za svoj ustvarjalni višek je Jordanova smatrala prevod njenega izbora slovenske kratke proze z naslovom Slovenski razkazi, 1979 (Slovenske zgodbe). Izbor obsega prevode osemindvajset besedil mdr. od I. Tavčarja, F. Milčinskega,  I. Cankarja, Prežiha, V. Kranjca, F. Bevka do C. Kosmača, M. Miheličeve, M. Malenškove, I. Ingoliča, J. Švajncerja, Karla Leskovca (brat Jordanove), B. Zupančiča, T. Svetine, A. Rebule, A. Hienga in L. Kovačiča. Nekateri prevodi pa niso bili objavljeni zaradi bolgarske cenzure (npr. Brusač Smiljana Rozmana). Ob 100-letnici Cankarjevega rojstva je l. 1976 sodelovala na Simpoziju o Cankarju v Ljubljani.  V istoimenskem zborniku je predstavila odmev Cankarja v bolgarskem literarnem okolju. Leta 1978 je ob 100-letnici rojstva pesnika Otona Župančiča sodelovala na simpoziju s prispevkom Sedem desetletij z Otonom Župančičem, kjer je izčrpno poročala o veličini Župančiča v Bolgariji. Ob 10-letnici Bevkove smrti leta 1980 je sodelovala na Plenumu kulturnih delavcev Osvobodilne fronte v Novi Gorici. V zborniku tega srečanja France Bevk, borec in pisatelj (1980) je objavila prispevek Bevk in bolgarska literatura, moji stiki s pisateljem in njegovi prevodi v bolgarščino.

Jordanova je imela osebne stike z Bevkom (s katerim je prijateljevala že od leta 1958, ko jo je z njim seznanil literarni kritik Božidar Borko), Tonetom Svetino, predvsem pa je prijateljevala s pesnico, pisateljico in prevajalko bolgarske poezije in proze, Katjo Špurovo. Načrtovala je prevod Svetinove Ukane v ruščino, a po smrti moža l. 1987 tega ni zmogla. Kot izjemen avtodidakt je kljub slabim neposrednim stikom z materinščino za sabo pustila odlične prevode in strokovne prispevke o bolgarsko-slovenski literarno-kulturni izmenjavi. Najplodovitejša prevajalka slovenske literature v bolgarščino za časa socialistične Jugoslavije, je kot ambasadorka slovenske literature v Bolgariji nadaljevala kulturno poslanstvo najpomembnejšega Slovenca v Bolgariji, Antona Bezenška (1854-1915), sicer utemeljitelja bolgarske stenografije.