JERŠINOVIĆ, Anton

Klasični filolog, gimnazijski profesor in nazadnje ravnatelj, Anton Nikolaj Jeršinović, se je rodil kot četrti od sedmih otrok v učiteljski družini očetu Antonu Jeršinoviću (1845–1911), dolgoletnemu črnomaljskemu (nad)učitelju, in materi Ani, rojeni Benčič. Njegov priimek je v sočasnih virih različno zapisan: najpogosteje kot Jeršinović ali Jeršinovič, nekajkrat pa tudi kot Jeršinovic in Jeršinovec. Oče, ki je bil rojen v Bršljinu pri Novem mestu, se je največkrat podpisoval s priimkom Jeršinović; isto obliko rodbinskega imena je nato uporabljal tudi sin. Njegov istoimenski stari oče, Anton Jeršinovič (Jershinovizh), ki je imel ob svoji poroki z Marijo Lukman čin desetnika v 17. pehotnem polku, je izhajal iz Senožeč ali bližnje okolice. Morebitna sorodstvena povezava s plemiško rodbino Jeršinovič pl. Löwengreif, ki je tudi prihajala iz Senožeč, zaenkrat ni ugotovljena.

Po osnovni šoli v Črnomlju je obiskoval gimnazijo v Novem mestu (1886–1894), zatem je na filozofski fakulteti na Dunaju študiral klasično filologijo. Kot študent je deloval v dunajskem slovenskem akademskem društvu Slovenija.

Po diplomi se je v šolskem letu 1900/1901 kot pripravnik zaposlil na gimnaziji v Kranju, naslednje šolsko leto (1901/1902) je bil na I. gimnaziji v Ljubljani, v letih od 1902 do 1906 je zopet poučeval na kranjski gimnaziji, leta 1906 pa se je zaposlil na II. (realni) gimnaziji v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1919, ko je bil imenovan za ravnatelja na takratni realni gimnaziji v Celju.
Kot profesor je v času svojega službovanja na gimnazijah dijake poučeval latinščino, grščino, nemščino in slovenščino, v posameznih šolskih letih pa tudi italijanščino, lepopisje in petje.
Za šolske potrebe je priredil komentar h Gollingovi izdaji Kornelija in Kurcija (1904) ter komentarja k Liviju (1908, 1909) in Salustu (1910).

Med 1. svetovno vojno je bil s činom nadporočnika vpoklican k črnovojniškemu okrajnemu poveljstvu št. 23 v Šibeniku, zato od konca leta 1914 pa do začetka leta 1917 ni poučeval. Po napredovanju v čin stotnika in prihodu iz vojske, februarja 1917, se je vrnil v službo na ljubljanski II. gimnaziji. V Kraljevini SHS je leta 1924 dosegel čin rezervnega kapetana I. razreda.

Po imenovanju na mesto ravnatelja realne gimnazije v Celju konec septembra 1919, na katerem je nasledil Emilijana Lileka, je bila pod njegovim vodstvom opravljena prva slovenska matura, in sicer še v starem gimnazijskem poslopju ob župnijski cerkvi sv. Danijela, saj je novozgrajeno stavbo gimnazije takrat še zasedala vojska. Selitev šole v poslopje, kjer deluje I. gimnazija v Celju še danes, so izvedli poleti 1920. V času njegovega ravnateljevanja se je zgodilo več pomembnih sprememb: v šolskem letu 1920/1921 so se na gimnazijo začela vpisovati dekleta, v šolskem letu 1921/1922 sta postali obvezni telovadba in ena tedenska ura srbohrvaščine v vseh razredih, ukinjeni pa sta bili vpisnina in šolnina, kasneje se je spreminjal tudi predmetnik. Jeršinović je v tem času na gimnaziji deloval tudi karitativno, bil je namreč predsednik Podpornega društva ubogih dijakov. Zadolžitve ravnatelja je opravljal do svoje smrti leta 1925.

Imel je pestro izvenšolsko življenje. Vseskozi je deloval pri raznih stanovskih, kulturnih in karitativnih društvih ter se udejstvoval kot pevec in ljubitelj glasbe. Bil je član Narodne čitalnice v Kranju, član Društva slovenskih profesorjev v Ljubljani, odbornik, knjižničar in pevec pri Glasbeni matici v Ljubljani, podpredsednik celjske Glasbene matice, nekaj časa tudi predsednik Jugoslovanske matice, bil je odbornik Celjskega doma. Politično je bil pristaš liberalne Narodno napredne stranke (pozneje Samostojne demokratske stranke); sodeloval je v njenem politično-prosvetnem delu.
Poleg tega je pisal članke iz glasbenega življenja (o koncertih Glasbene matice in o glasbi prosvetnega značaja) in šolstva v Slovenski narod ter v celjsko Novo dobo.

Leta 1924 je bil odlikovan z redom sv. Save IV. razreda.

Umrl je v celjski bolnišnici, njegove posmrtne ostanke so pokopali na danes opuščenem pokopališču na Golovcu v Celju.

Njegova žena Marija (Minka) Jeršinović, rojena Zupan, se je po njegovi smrti poročila s sodnikom in planinskim organizatorjem Francem Tillerjem. Svak Drago Zupan je bil operni pevec ter gledališki režiser in igralec.