TILLER, Franc

Organizator planinstva in drugi predsednik Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva (SPD) Franc (Fran) Tiller je bil rojen v brežiški meščanski družini očetu Janezu, priseljencu s Češke, in materi Barbari, roj. Cehner (Zechner) kot sedmi od enajstih otrok. Njegov starejši brat Viktor Tiller (1878–1961) je bil srednješolski profesor in avtor več del o krajevni zgodovini Posavja.

Klasično gimnazijo je v letih 1893–1901 obiskoval v Mariboru, kjer mu je bil med drugimi sošolec pesnik in dramatik Dragan (Karel) Šanda. Po maturi leta 1901 je študiral pravo.

Poklicno kariero je začel kot pravni praktikant na Okrožnem sodišču v Celju, postal leta 1907 avskultant, nakar je leta 1909 v Gradcu opravil sodniški izpit in leto zatem postal sodnik. Leta 1911 je bil imenovan za stalnega sodnika pri Okrajnem sodišču v Gornjem Gradu, leta 1918 pa je napredoval v okrajnega sodnika in bil odlikovan z vojnim križem za civilne zasluge II. razreda. Leta 1921 je nastopil službo v civilnem senatu na Okrožnem sodišču v Celju in bil nato leta 1935 imenovan za apelacijskega sodnika v Ljubljani. Upokojil se je leta 1937 in ob tej priliki dobil odlikovanje red sv. Save III. stopnje.

V prostem času se je veliko društveno udejstvoval, zlasti na področju planinstva. Član Savinjske podružnice SPD je postal leta 1911, ko je deloval v Gornjem Gradu, kjer je bil takrat učitelj Fran Kocbek, ustanovitelj in predsednik Savinjske podružnice SPD. Leta 1921 je bil prvikrat izvoljen v društveni odbor, februarja 1927 pa je bil že I. podpredsednik društva. Vmes je leta 1923 ustanovil in uspešno vodil gospodarski odsek. Na izrednem občnem zboru maja 1927, ko so po odstopu Kocbeka sprejeli nova društvena pravila, prenesli sedež iz Gornjega Grada v Celje ter spremenili ime v »Savinjska podružnica S. P. D. v Celju«, je bil izvoljen za novega predsednika, kar je ostal do januarja 1933, ko ga je po odstopu s funkcije nasledil dr. Milko Hrašovec.
V času njegovega skoraj šestletnega vodenja podružnice so mdr. postorili: v Logarski dolini kupili manjše zemljišče in zgradili bazen (1927), popravili od poplave poškodovano cesto ob Savinji (1927), uredili novo pot skozi Robanov kot na Moličko planino (1927–28), prenovili Frischaufov dom in uredili depandanso na Okrešlju (1927–30), obnovili pot skozi Hudičev graben na Celjsko kočo (1928), na Golteh poleg Mozirske koče postavili novo stavbo za smučarje (1929), na novo markirali vse poti na svojem območju (1930), Hausenbichlerjevo kočo na Mrzlici odstopili Trboveljski podružnici SPD (1930), obnovili kočo na Korošici (1929–30) in jo v spomin na pokojnega prvega predsednika poimenovali Kocbekov dom, staro Kocbekovo kočo na Molički planini pa prodali (1930), od ljubljanske škofije kupili Okrešelj (1931–32), v Logarski dolini zgradili nov planinski dom (1931–32).
Razen tega so ustanovili zimsko-športni odsek (1929), ki ga je vodil Branko Diehl, reševalni odsek z reševalnimi postajami v Logarski dolini, Solčavi in Lučah (1931), ki ga je vodil Andrino Kopinšek, in vodniški odsek (1931).
Leta 1933 je bil zaradi svojih zaslug imenovan za častnega načelnika podružnice. Tudi neposredno po vojni je še sodeloval s celjskimi planinci (1945–46).
Po njem je bila poimenovana leta 1924 zgrajena in 28. 6. 1925 odprta Tillerjeva koča v Logarski dolini, ki je bila med 2. svetovno vojno v posesti graške akademske podružnice nemškega alpskega društva, 24. 10. 1944 pa jo je požgal nemški okupator. Leta 1953 so na njenem mestu postavili novo t. i. Tillerjevo depandanso, ki jo je leta 1956 prav tako uničil požar.
Razen planinstva je bil dejaven tudi kot odbornik v Olepševalnem (in tujsko prometnem) društvu v Celju.

Začasa bivanja v Celju se je tu leta 1928 poročil z Minko Jeršinović, roj. Zupan, vdovo po l. 1925 umrlem ravnatelju celjske realne gimnazije Antonu Jeršinoviću.

Umrl je v 73. letu starosti v ljubljanski bolnišnici. Pokopan je v Ljubljani na pokopališču Žale.