Študiral je bogoslovje v Celovcu in Ljubljani. Dne 23. avgusta 1844 je postal duhovnik tržaške škofije. Na vseh svojih delovnih mestih je skrbel za razvoj slovenskih šol in ljudsko omiko. Na začetku je delal kot duhovni pomočnik in učitelj na Gročani pri Jožefu Pavšlerju, nato v Boljuncu, od koder je nekaj časa soupravljal Dolino. Potem je celih 25 let, od 27. aprila 1857 do smrti, delal kot duhovnik in učitelj v Dutovljah. V Dutovljah je sprva kot naslednik kaplana Jurija Jana učil na osnovni šoli, kjer se je zelo izkazal. Zaradi svoje predanosti delu in pospeševanja razvoja šol je bil odlikovan z zlatim križem s krono za zasluge na šolskem področju. Skupaj s prijatelji Janom, Cemejem, Remcem in Zormanom so budili narodno zavest po Krasu, odpirali šole in širili knjige Mohorjeve družbe. Kot član Kmetijske družbe v Gorici je aktivno pospeševal gospodarski kmečki napredek. V Dutovljah je dal popraviti zvonik, naročil od mojstra Samasse iz Ljubljane veliki zvon ter leta 1863 zgradil kapelico pred kaplanijo. Na tržaškem Krasu je prvi vpeljal pobožnost šmarnic.
Zlati križ s krono za zasluge na šolskem področju.
Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor – Čopič, 1. knjiga. Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 1976.