Janko ŠVAJGER

Osnovno šolo je obiskoval v rodnem Črnomlju. Nato je odšel v Ljubljano in kasneje v Idrijo, kjer je maturiral na tamkajšnji realki. Po maturi je študiral na tehniški visoki šoli v Gradcu, na Dunaju in v Zürichu.

Služboval je v Beogradu na Ministrstvu za zunanje zadeve in na Ministrstvu za kmetijstvo in vode ter kot hidrotehnični strokovnjak na državnem posestvu v Belju. Leta 1931 je diplomiral na ekonomsko-komercialni visoki šoli v Zagrebu. Med letoma 1932 in 1939 se je ukvarjal z reševanjem socialnih vprašanj na Ministrstvu za socialno politiko in ljudsko zdravje. Nato se je v poslaništvu Jugoslavije v Bruslju ukvarjal z izseljenci. Takoj po drugi svetovni vojni je nadaljeval delo v Beogradu  na Poverjeništvu za zdravstvo in socialno politiko.

Od leta 1947 je v Sloveniji deloval na področju statistike nesreč in obolenj pri delu, od leta 1954 v okviru Zavoda za proučevanje varnosti pri delu Ljudske republike Slovenije. Bil je tudi dolgoletni predavatelj Višje tehniške varnostne šole v Ljubljani. Kot predavatelj je sodeloval na številnih seminarjih in v podjetjih. Na temo varstva pri delu je zbiral domačo in tujo strokovno literaturo in uredil knjižnico nad sedem tisoč knjig in brošur. Veliko je prispeval tudi k organizaciji bibliografije s področja varstva. Napisal je knjigo Varnost pri delu – teorija in praksa. Bil je soustanovitelj Društva varnostnih inženirjev in tehnikov ter dolga leta njegov aktivni član. Dvanajst let je bil urednik revije Delo in varnost ter urednik izdaj Knjižnice Zavoda za varstvo pri delu.