Janko MAJDIČ

Janko Majdič je bil sin znanega trgovca Janeza Majdiča in matere Ivane Sturm s Poljč na Gorenjskem. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je opravil v Kranju, trgovsko pa v Ljubljani. Da bi nadaljeval trgovsko hišno tradicijo, se je usposabljal poldrugo letu v Trstu, nato pa je trgovsko znanje in »obzorje« širil v Avstriji in Nemčiji. Ko se je vrnil v rodni Kranj, se je z vso vnemo vključil in vpel v domačo trgovsko podjetje. Bil je tudi gospodarsko in društveno aktiven in je v Kranju ustanovil Kreditno društvo, ki je bilo izjemnega pomena za trgovce in obrtnike. Bil je vplivni član kranjskega občinskega odbora in tudi član upravnega sveta Mestne hranilnice. Veliko energije pa tudi donacij je namenil Narodni čitalnici v Kranju.

Posebno spominjanje in mesto pa si Janko Majdič zanesljivo zasluži s prizadevanji za razvoj in utrjevanje slovenskega planinstva. Veliko prepotrebnih vrednot planinskega sveta in gora je prejel od prof. Johannesa Frischaufa, velikega raziskovalca evropskih pa tudi naših, še posebej Savinjskih Alp. Za njegovo pripadnost do slovenstva in slovenskih gora ga je Slovensko planinsko društvo imenovalo za svojega prvega častnega člana. S takim prepričanjem in planinskem navdihom se je tudi v Kranju v letu 1899 ustanovila Kranjska podružnica Slovenskega planinskega društva. In prvi načelnik je postal prav Kranjčan Janko Majdič. Ni bil »usposobljen« le kot »vodja« administrator, ampak se je že pred tem dokazoval, da je pravi, dovršeni in razpoznavni hribovec s petkratnimi vzponi na sam vrh Triglava, Stol, Grintovec, na »divji« Greben …

Na občnem zboru Kranjske podružnice so se odločili, da bo podružnica postavila planinsko kočo pod Storžičem, ki bi jo poimenovali po pesniku in pisatelju Matiji Valjavcu – Kračmanu s Srednje Bele. Ker niso mogli pridobiti zemljišča, so se v l. 1904 odločili, tudi s strinjanjem osrednjega odbora Slovenskega planinskega društva, da prvo planinsko kočo Kranjske podružnice zgradijo na »kralju Karavank« – Stolu in jo poimenujejo po največjem slovenskem poetu Francetu Prešernu. Janko Majdič je z vsem srcem in delom pristopil k pripravam za njeno postavitev, žal pa dograditve koče v l. 1909 ni dočakal, kot tudi ne svečane otvoritve l. 1910. V njegovi zapuščini pa so našli zapis, da iz svoje zapuščine namenja 2000 kron za gradnjo in dokončanje Prešernove koče.