Janko KREK

Rodil se je pod Kamnitnikom priletnima zakoncema Luku in Tereziji. Družina se je zaradi sinovega zdravja preselila v zunanje stanovanje uršulinskega samostana. V domačem mestu je končal štiri razrede ljudske šole in štiri razrede gimnazije. Maturiral je leta 1952 na VII. realni gimnaziji v Ljubljani. Na ljubljanski univerzi je leta 1959 diplomiral iz slovenskega in srbohrvatskega jezika s književnostjo. Med študijem je obiskoval tudi predavanja na drugih fakultetah. Po diplomi je leto dni služil vojaški rok v Požarevcu.
S knjižničarskim delom se je seznanil že v nižji gimnaziji, ko je pomagal prof. Jamarjevi v šolski knjižnici. Kot študent je delal v loški Ljudski knjižnici, kjer je leta 1958 postal honorarni bibliotekar. Po opravljenem strokovnem izpitu je 13. 3. 1963 prevzel vodstvo knjižnice in ga obdržal do smrti. Knjižnico je razširil, preuredil in posodobil, da je postala pomemben kulturni prostor mesta. Preuredil jo je po načelih UDK, uvedel je prost pristop, razširil je knjižnično mrežo v občini ter uvedel potujoče kovčke za izposojo knjig v oddaljene vasi. Uredil je mladinski oddelek in klubsko čitalnico, kjer je organiziral številna klubska srečanja in prireditve. Začel je zbirati gradivo za domoznansko zbirko. Njegova zasluga je, da se je knjižnica 3. 10. 1978 preselila v današnje prostore na Šolski ulici 6. Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka danes hrani zaključeno zbirko 352 dragocenih knjig, poimenovano Krekiana, ki jih je tekom let zbiral Janko Krek.
Navezoval je stike s knjižnicami doma in v tujini. Več let je bil predsednik Društva bibliotekarjev Kranj (1971-1977), njegov podpredsednik (1979-1981) in član izvršnega odbora društva (1970-1971 in 1977-1979). Redno je sodeloval na letnih zborovanjih slovenskih knjižničarjev in zanje pisal strokovne referate. Leta 1973 je ob podpori DBK in Društva bibliotekarjev Slovenije organiziral letno zborovanje knjižničarjev v Škofji Loki.
Pisal je prispevke s področja kulture, knjižničarstva, gledališča in literarne zgodovine ter jih objavljal v Delu, Gorenjske glasu, Škofjeloškem prosvetnem listu in v Loških razgledih. Bil je član uredniškega odbora Glasove priloge Snovanja. Sestavil je dve bibliografski kazali Loških razgledov (1954-1963 in 1964-1973). Zadnja leta pred smrtjo je bil predsednik Slavističnega društva za Gorenjsko.
Dolga leta je bil dejaven na loškem odru, kot igralec in režiser. V letih 1955-1957 je bil predsednik gledališke sekcije KUD Škofja Loka. Več let je aktivno sodeloval pri organizaciji škofjeloških poletnih prireditev. Deloval je tudi kot turistični vodnik. Vodil je izlete po Sloveniji, bivši Jugoslaviji, vseh evropskih državah in celo po tujih kontinentih. Ker je bil tudi slavist, je večkrat nadomeščal učitelje po okoliških šolah in poučeval poleg slovenščine tudi angleščino. Govoril je še rusko, nemško, italijansko in francosko. Bil je glasbeno izobražen, igral je klavir. Že za časa študija se je preživljal z igranjem v ansamblu, kasneje pa je na klavirju spremljal razne prireditve v kulturnem centru.
Umrl je za levkemijo pri 48 letih.