Janko ČAR

Prof. dr. Janko Čar, znan tudi pod psevdonimom Janez Blažič,  se je rodil očetu Ivanu Čaru, trgovcu, in materi Julijani Čar, roj. Smeh, trgovki. Kmalu po njegovem rojstvu so se preselili na Zgornjo Bistrico, kjer so imeli starši trgovino. Da bi se izognili izselitvi v Srbijo, so leta 1941 pobegnili na očetov dom v Čekovnik nad Idrijo.

Že v otroštvu je kazal izjemno zanimanje za knjige, jezik in literarno ustvarjanje. Po vrnitvi na Štajersko je lahko preskočil več razredov, kar priča o njegovi nadarjenosti. Po koncu vojne se je družina leta 1945 vrnila v Slovensko Bistrico. Šolanje je nadaljeval na nižji gimnaziji, nato pa na mariborski realki, kjer je leta 1952 maturiral. Po maturi je odšel v Ljubljano, kjer je študiral slavistiko. Leta 1958 je diplomiral iz slovenskega in srbohrvaškega jezika in književnosti ter za diplomsko nalogo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1989 je doktoriral z disertacijo Temeljne prvine jezika in sloga v Tavčarjevem ciklu kratke vaške proze Med gorami.

Kljub možnosti akademske kariere v Ljubljani se je odločil za vrnitev v domače okolje. Svojo poklicno pot je začel kot učitelj slovenščine v Oplotnici (1959–1960), nato pa v Slovenski Bistrici (1960–1964). Leta 1964 se je zaposlil na Pedagoški akademiji v Mariboru kot asistent, kjer je pomembno prispeval k razvoju študija slovenistike na mariborski univerzi. Napredoval je v predavatelja, profesorja višje šole, višjega predavatelja in docenta za slovenski jezik. Na Pedagoški akademiji oziroma kasneje Pedagoški fakulteti v Mariboru je predaval številne predmete, med njimi kulturo ustnega in pisnega izražanja, skladenjsko stilistiko, stavčno fonetiko, uvod v študij slovenskega jezika, pravorečje in zgodovino slovenskega knjižnega jezika. Deloval je tudi kot predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti ter kot gostujoči profesor na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu na Madžarskem. Po upokojitvi leta 1994 je še naprej predaval retoriko na Teološki fakulteti v Mariboru.

Njegovo znanstveno in strokovno delo je zelo obsežno. Obsega doktorsko disertacijo, številne razprave, članke in študije, objavljene v pomembnih strokovnih revijah, kot so Jezik in slovstvo, Slavistična revija ter različni zborniki. Omeniti velja tudi njegove zapise na spominskih ploščah in več epitafov, zlasti na Štajerskem.

Na kulturnem področju je bil izjemno dejaven kot pesnik, pisatelj, dramatik, režiser in organizator. Poezijo je začel objavljati že kot gimnazijec v revijah Plamen, Svit, Nova obzorja in Dialogi. Njegovo pesništvo je nov razmah doseglo v osemdesetih letih. Urejal in izdajal je dela Antona Martina Slomška (Slomškovo berilo, 1991) in o njem pisal znanstvene razprave (Jezikovna vzgoja v Blažetu in Nežici, 1991). Bil je tudi eden glavnih pobudnikov za ustanovitev Kulturnega društva Slomšek v Slovenski Bistrici (2000), kjer je kot mentor in režiser pomembno zaznamoval amatersko gledališko dejavnost. V obdobju med letoma 2001 in 2011 je napisal devet avtorskih gledaliških del ter številne recitale, zbrane v knjigi S knjigo na oder. Njegova dramska dela so uspešno uprizarjali člani Kulturnega društva Slomšek, med najbolj znanimi je komedija Kako so v Butalah preimenovali ulice (2009). V počastitev njegove osemdesetletnice je leta 2012 izšla monografija Večno mladi Htinj.

Poleg kulturnega in pedagoškega dela je bil dejaven tudi v javnem in političnem življenju. Bil je predsednik občinskega sveta Slovenske Bistrice, občinski svetnik ter član različnih organizacij, med drugim Evropske akademije znanosti in umetnosti. Aktivno je sodeloval tudi v cerkvenem življenju ter prispeval k vrnitvi Slomškovega doma župniji v Slovenski Bistrici. Leta 2020 so ob slovenskem kulturnem prazniku v župnijski cerkvi svetega Jerneja odprli Farno knjižnico dr. Janka Čara.

Dr. Janko Čar je umrl 9. julija 2017 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.