Janez BELEJ

Bil je teolog, pravnik, monsignor, prelat in apostolski protonotar.

Po klasični gimnaziji v Mariboru, ki jo je končal l. 1940, je vstopil v mariborsko bogoslovje in ga zapustil ob prihodu Nemcev. Po krajšem bivanju v Ljubljani je l. 1941 prispel v Rim na mednarodni zavod De Propaganda Fide in na istoimenski univerzi končal študij teologije. V duhovnika je bil posvečen 17. 3. 1946. Dve leti pozneje je obranil doktorsko tezo iz teologije z naslovom O ranljivosti človekove narave po izvirnem grehu v duhu Tomaža Akvinskega (v latinščini), tri leta za tem pa še tezo na pravu – O slovenskem cerkvenem fondu. Obe hranijo na papeški univerzi Urbaniana.

L. 1953 je začel delati v Kongregaciji za širjenje vere. V dolgem obdobju delovanja je imel na skrbi naslednje države: Južno Afriko, Indonezijo, Nigerijo, Gano, Zambijo, Malavi, Zimbabve, Lesoto in Bocvano. Zadnjih trinajst let je bil še posebej odgovoren za pripravljanje semeniških statutov. Leta 1989 se je upokojil. V času svojega delovanja je bil 24. 4. 1959 imenovan za monsignorja in 1. 5. 1969 za častnega prelata, papež Janez Pavel II. pa ga je 9. 4. 1989 imenoval za apostolskega protonotarja.

V povojnem času je pomagal mnogim Slovencem v stiski. Prizadeval si je pri ustanovitvi sklada štipendij za vzdrževanje štirih študentov mariborske škofije za študij v Rimu kakor tudi pri ustanavljanju papeškega zavoda Slovenik.

Leta 1992 je v Rimu izdal knjigo ljudskih pesmi iz naših krajev, ki jih je zapisoval njegov oče. Poznavalci slovenskega ljudskega blaga pravijo, da je rešil pred pozabo nekatere ljudske pesmi, ki se jih tu in tam le še malo kdo spomni, a niso bile doslej nikjer zapisane, tudi v Štrekljevi zbirki ne.