Janez JALEN

Bil je najmlajši od desetih otrok. Leta 1898 je začel obiskovati dvorazrednico na Breznici. Brezniški župnik Tomaž Potočnik mu je bil zelo naklonjen. Omogočil mu je šolanje v Marijanišču v Ljubljani. Leta 1902 je končal petrazrednico, istega leta mu je umrl oče. Župnik T. Potočnik je Jalna na svoje stroške poslal v gimnazijo v Ljubljano, ki pa je Jalen ni končal. V šolskem letu 1902-03 se je Jalen vpisal na gimnazijo v Kranju. Med sošolci se je uveljavil kot dober pripovedovalec zgodb. Njegovi razredniki so bili: A. Žigon, J. Gnidovec in I. Grafenauer. Prvo leto je končal z odličnim uspehom. Nato je zaprosil za J. Gollmayerjevo štipendijo, ki jo je tudi dobil. Maturiral je leta 1911. Bogoslovje je študiral v Ljubljani. Šolanje je končal leta 1915. Nato je bil duhovnik v različnih krajih na Slovenskem, najprej v Srednji vasi v Bohinju, med prvo vojno je bil vojaški kurat v taborišču Lebring pri Gradcu, po vojni pa je služboval v več krajih po Sloveniji (Črnomelj, Stara Loka, Trnovo, Notranje Gorice, Ljubljana), leta 1933 se je upokojil, po koncu druge vojne pa spet aktiviral v duhovniški službi, najprej je bil duhovnik v Grahovem, nazadnje pa je leta 1959 prevzel župnijo Ljubno na Gorenjskem, kjer je tudi umrl. Pokopan je na domačem pokopališču na Rodinah.

Pisal je črtice, novele, povesti in drame. Stilno in idejno je bil Finžgarjev naslednik. Njegov prvi ohranjen zapis je seminarska naloga iz leta 1913 z naslovom Mitični Kristus. Njegovo najpomembnejše delo je zgodovinski roman v treh delih Bobri, ki je doživel vrsto izdaj in je postal klasična mladinska literatura. V povestih Ovčar Marko, Cvetkova Cilka,Trop brez zvoncev, je pretežno obravnaval kmečko življenje, kot tudi v trilogiji ljudskih iger Dom, Srenja in Bratje. Z nekaterimi novelami iz zbirke Previsi iz leta 1940 je posegel tudi na socialno področje. Jalen je napisal scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine, ki ga je režiral Metod Badjura.