Hinko URŠIČ

Ko se je leta 1915 začela vojna, je morala družina Hinka Uršiča zbežati v begunstvo. Najprej so odšli v Breze na Koroško, za tem pa v Radovljico. Hinko Uršič je po končani škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani šolanje nadaljeval na ljubljanski univerzi: študiral je geografijo, zgodovino in sociologijo. Leta 1937 je diplomiral in se odpravil na dvoletno služenje vojaškega roka. Svojo poklicno pot je začel leta 1939 na meščanski šoli v Mežici, leta 1940 je bil premeščen na gimnazijo v Ljubljano, tam pa je ostal samo eno leto, saj je aprila 1941 padel v nemško ujetništvo in bil izročen Italiji kot vojni ujetnik. Po drugi svetovni vojni je kratek čas delal na gimnaziji na Ptuju, za tem na slovenskem učiteljišču v Portorožu (1946-1948), nazadnje pa se je ustalil v Tolminu, kjer je do upokojitve (1979) poučeval na učiteljišču in gimnaziji. Sodeloval je pri ustanovitvi muzejev v Tolminu in Trenti, aktivno pa se je vključil tudi v delo tolminskega planinskega društva, ki mu je podelilo več priznanj in nagrad, med drugim zlato in srebrno značko PZS. Hinko Uršič je avtor več člankov in prispevkov.