Jakob PREŠERN

Zavedni Slovenec se je že od študentskih let naprej in skozi vsa študijska leta zavzemal za jugoslovanstvo, kar je bilo v takratni okosteneli Avstro-Ogrski kaj tvegano početje. Bil je svobodomiseln, liberalno usmerjen, živahne narave, mogoče prevelik realist in proti koncu 1. svetovne vojne v splošni evforiji zaradi vse bolj prebujajočega se nacionalizma, v dobrem pomenu besede, tudi nekoliko naiven, zaradi česar je bil kasneje v življenju večkrat bridko razočaran.

Tri leta in pol prebita na fronti 1. svetovne vojne (1915-1918) so mu zapustila globoke sledi v značaju, spremenila njegov pogled na svet, prehitro je ostarel, a istočasno dozorel v neomajno osebnost, kar se odraža v vsem njegovem nadaljnjem delu in pisateljevanju. Poznan je bil po svoji poklicni pronicljivosti in natančnosti, pravični razsodbi, med ljudmi neredko živahnega in ostrega jezika, včasih nepriljubljen, sicer pa visoko spoštovan intelektualec. Predvsem slovenski planinci so ga visoko cenili, ga poznali in spoštovali. Njegova dela, potopisi, kritike, krajevno imenoslovje in spomini, ki jih je nekaj desetletij objavljal v Planinskem vestniku, dajejo svojevrsten pečat tako planinski literaturi, še bolj pa domačim Begunjam in bližji in daljni okolici. Prav Begunjam in Begunjščici je posvetil velik del svojega življenja in se kot domačin in planinec zavzemal za pristen življenjski utrip po planinah, po kočah, z veliko ljubeznijo, trudom in strokovno usposobljenostjo pa je dopolnjeval krajevna imena tega dela Karavank, ki jih je tudi najbolj poznal.

Še posebno veliko in dragoceno delo je opravil v radovljiškem planinskem društvu kot nekajletni predsednik. S podpisom svoje menice je omogočil Planinskemu društvu kredit, da se je pričel leta 1933 graditi Roblekov dom na Begunjščici, posebno zaslužen pa je bil tudi pri postavitvi Pogačnikovega doma na Kriških podih v letih 1948-1951. Velik del svojega pisanja je posvetil prav kroniki PD Radovljica in krajem okoli Begunjščice. Njegova pripovedovanja so polna zanimivih, hudomušnih in podrobno razčlenjenih detajlov, saj je bil velik poznavalec zgodovine domačega kraja in tudi sicer, vsako svojo misel pa je utemeljil z gospodarsko-političnim stanjem tedanjega časa vse od Valvazorjeve dobe naprej.

Kulturne sledi, ki nam jih je zapustil dr. Jakob Prešern, so vtkane v naš kraj že vse od 1. vojne dalje, odkrivamo pa jih šele zadnji čas, saj je po njem marsikaj obležalo na zaprašenih policah ali v muzejskih arhivih. Ne nazadnje nam je zapustil tudi v fotografiji ujet čas, kraje, dogodke in ljudi, ki so neprecenljive dokumentarne vrednosti. V spominih na mater, na običaje iz njegovih mladih dni, na kraje pod Begunjščico in Dobrčo, podoživljamo del kulture njegovega časa zavedajoč se, da je ta delček naše skupne dediščine tako ohranjen tudi za naše zanamce. Vse življenje je udejanjal ljubezen do svojih Begunj in Begunjščice in tako je kot dokumentarist, ki je bil do konca predan svojim idealom, zgledno opravil vlogo slovenskega intelektualca.

Tekst je prispeval gospod Janez Žerovc