Ivan VAVPOTIČ

Otroštvo je sprva preživljal v Kamniku, zatem pa v Novem mestu, kamor je bil njegov oče Janez Vavpotič, okrajni zdravnik, premeščen leta 1889 in si tu ustvaril novi dom z ženo Marijo, roj. Obrekar, in s petimi otroki.

Na novomeški gimnaziji je Ivan Vavpotič do mature leta 1897 obiskoval ure prostoročnega risanja ter kot ilustrator sodeloval pri dijaškem listu Na Prelji. Med študijem slikarstva v Pragi se je vračal v Novo mesto k staršem, kjer je med drugim sodeloval pri pripravi programa ob praznovanju 100. obletnice rojstva Franceta Prešerna. Študijsko se je izpopolnjeval v Parizu in na Dunaju ter po diplomi nekaj časa ostal v Pragi, kjer je na Strakovi akademiji poučeval risanje in umetnostno zgodovino. Leta 1906 se je vrnil domov in z družino živel v Idriji, kjer je do leta 1910 poučeval prostoročno risanje na idrijski realki. Po preselitvi v Ljubljano je najprej deloval kot svobodni umetnik, leta 1916 pa je v Gradcu opravil oficirski izpit in do konca vojne deloval kot vojni slikar pri Vojnem tiskovnem uradu. V letih 1926–1929 je bil scenograf ljubljanske Drame in Opere, med drugim je napravil scenski osnutek in skice kostumov za uprizoritev drame Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi, nato pa je vse do svoje smrti delal kot samostojni umetnik v Ljubljani.

Njegovo delo je izredno raznovrstno. V prvi vrsti je bil prepoznaven portretist. Portretiral je številne znane osebnosti, npr. kralja Aleksandra Karadjordjevića I in njegovo soprogo Marijo, Frana Šukljeta, Nika Županiča, in literate, kot npr. pesnika Otona Župančiča, pisatelja Slavka Gruma, naskrivaj v gostilni »Pri Tučku« v Novem mestu je na hrbtno stran vizitke narisal Janeza Trdino, ki je bil sicer znan po tem, da se ni želel fotografirati. Med njegovimi portreti literatov najbolj izstopa posthumno nastali portret Dragotina Ketteja s silhueto Novomeščanke Angele Smola v ozadju. Slikal je tudi krajine, tihožitja, figuralne kompozicije, inicialke, vinjete, plakate, karikature, ilustriral knjige (npr. Jurčičev roman Deseti brat), sodeloval pri izdelavi propagandnih razglednic »Vojska v slikah« itd.

Je avtor prvih slovenskih oz. jugoslovanskih znamk z imenom Verigar, izdanih leta 1918, ob razpadu Avstro-Ogrske.

Sodeloval je na številnih domačih in tujih razstavah, deloval pa je tudi kot organizator razstav, predavatelj, publicist, urednik revije Vesna (1921), pobudnik in sodelavec številnih strokovnih združenj.