Ivan TOMAŽIČ

Ivan Tomažič je že pri štirih letih izgubil očeta Jožefa. Skupaj z materjo Frančiško ter sestro Milko in bratom Mariom je zelo skromno živel v brkinski vasi Pregarje. Po končani osnovni šoli na Pregarjah je z dvanajstimi leti odšel v gimnazijo v Frascati blizu Rima, da bi se izšolal za duhovnika. S šestnajstimi leti je vstopil v redovno službo klarentincev. Po opravljeni maturi, ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna, je s študijem teologije nadaljeval v Zafri v Španiji. Tu je bil leta 1943 posvečen v duhovnika. V Španiji je ostal še dve leti, kjer je poučeval na tamkajšnji državni gimnaziji. Do leta 1953 je deloval kot kaplan v rimskem okraju Parioli. Leta 1954 je bil premeščen na Dunaj, kjer je preživel najpomembnejša leta svojega bogatega in plodovitega življenja. Tu je kot duhovnik delal v bolnišnici za ostarele v dunajskem okraju Baumgarten. Veliko je delal tudi z mladimi slovenskimi študenti. Mnogi izmed njih so živeli v težkih razmerah in so s težavo študirali. Da bi jim pomagal, se je odločil za gradnjo študentskega doma. Pri tem se je srečeval predvsem z denarnimi težavami. Vendar je z lastnimi prihranki in ob pomoči slovenskih rojakov, matične domovine in celovške Mohorjeve družbe leta 1966 zgradil moderen šestnadstropni študentski dom, imenovan Korotan, ter deset let kasneje še dom, imenovan Koper. V času, ko je Ivan vodil Korotan in bil njegov rektor, je izdajal tudi domsko glasilo Glas Korotana. Od leta 1986, ko je upravljanje doma prešlo v roke Mohorjeve družbe, si je prizadeval, da bi Korotan ohranil svoje poslanstvo, da ga Mohorjeva družba ne bi spremenila v hotel in ga nato prodala.
Ves čas svojega življenja je pomagal tudi svojim rodnim Pregarjem. V tujini rojenim slovenskim študentom je podeljeval Slomškove štipendije, s katerimi so mladi študentje lahko obiskali in spoznali domovino svojih prednikov.
Pater Ivan Tomažič je bil obdarjen z mnogimi talenti. Velik talent je imel za učenje jezikov, saj se je hitro naučil tako italijanskega kot nemškega jezika. Brezhibno je obvladal tudi knjižno slovenščino, kljub temu, da je bila v času, ko je on obiskoval osnovno šolo v domačem kraju, v šolah prepovedana. Čeprav ni študiral zgodovine, se je lotil preučevanja zgodovinskega izvora Slovencev. Bil je vnet zagovornik venetske teorije, po kateri naj bi bili naši predniki potomci Venetov. O tem je napisal več znanstvenih del, nekatera sam, druga v soavtorstvu z Matejem Borom in Jožkom Šavlijem. Organiziral je mnoga srečanja in razprave na to temo.
Leta 2004 je predsednik Republike Slovenije, pokojni dr. Janez Drnovšek, patra Ivana Tomažiča za njegovo življenjsko delo odlikoval z redom za zasluge za človekoljubna dejanja.
Svoja zadnja leta življenja je zelo aktivno preživel v Domu starejših občanov v Ilirski Bistrici.