Henrik TUMA

Henrik Tuma se je na ljubljanskem učiteljišču izučil za učitelja, svojo prvo službo pa je imel v Postojni (1876-1879). Leta 1880 se je odpravil v Trst, kjer je leto kasneje postal učitelj na nemški protestantski šoli. V Trstu ni dobil stalnega mesta, zato se je vpisal na študij prava na Dunaj, po študiju pa se je vrnil v Ljubljano in postal koncipient pri odvetniku Wurzbachu, kjer je delal dve leti, nato pa odšel v Trst in delal kot pripravnik na deželnem sodišču. Leta 1889 je na Dunaju opravil sodniški izpit ter postal sodnik v Tolminu. Pet let kasneje se je poročil in se skupaj s soprogo preselil v Gorico. Leta 1897 se je upokojil in opravil odvetniški izpit. Leta 1901 je skupaj z Dragotinom Treom odprl odvetniško pisarno, kmalu pa je šel na svoje in imel lastno pisarno v Gorici, ki je delovala do leta 1924, ko se je preselil v Ljubljano.

Tuma je bil aktiven tudi na drugih področjih: udeleževal se je čitalniškega gibanja, pripomogel je predvsem k obuditvi delovanja tolminske čitalnice. Njegovo politično udejstvovanje se je začelo leta 1894 s prihodom v Gorico: kot kandidat Sloge je kandidiral in bil izvoljen v deželni zbor, prvič leta 1895, nato pa še leta 1901. V deželnem zboru je Tuma predstavljal goriški deželni zbor in se zavzemal za uresničevanje slovenskega programa. Leta 1900 je skupaj z Gabrščkom v Gorici ustanovil liberalno narodnonapredno stranko. Po nekaj neuspelih poskusih kandidature za državnega poslanca, se je v stranki začel razkroj, Tuma pa se je umaknil iz izvršnega odbora in vodilnih položajev.

V času do leta 1908 je bil aktiven kot publicist. Vključeval se je v razne razprave, se zavzemal za dvojezičnost v Trstu in zagovarjal vlogo Trsta in Gorice na Primorskem. Leta 1907 je objavil dve brošuri: predvsem je pomembna prva (Jugoslovanska ideja in Slovenci), ker je v njej zahteval enakopravnost Slovencev v družbi drugih jugoslovanskih narodov. Leta 1907 se je vpisal v stranko JSDS, kar je pri mnogih sprožilo velike polemike. V stranki je imel Tuma velik vpliv, tako je leta 1914 dosegel, da se je sedež stranke iz Ljubljane preselil v Trst, kasneje pa je sodeloval na konferencah stranke, se pripravljal na mednarodno socialistično konferenco v Stockholmu(1917) ter delal v avstrijskem socialističnem gibanju. V času prve svetovne vojne je bil razkol med mlajšimi in starejšimi člani stranke vedno večji, zato se je Tuma umaknil iz vodstva ter javno obsojal sodelovanje s klerikalno in liberalno stranko. V člankih se je lotil reševanja tržaškega vprašanja in se zavzel za mestno republiko. Po vojni je Tuma pomagal osnovati socialistično organizacijo na Primorskem, na kongresu v Bologni pa je razglasil pristop slovenskih socialistov na Primorskem k italijanski socialistični stranki.

Po livornskem kongresu leta 1921 se je umaknil iz stranke in iz političnega življenja ter postal aktiven kot publicist. Dopisoval je v časopise Svoboda, Delavsko Podtiko, Koledar Cankarjeve družbe, Socialno misao, Volksstimme in druge. Pisal je o politiki, pa tudi o književnosti, psihologiji, filozofiji, jezikoslovju, planinstvu ter domoznanstvu. Napisal je nekaj črtic in esejistično delo, ki predstavlja daljšo študijo o Simonu Gregorčiču, v njegovem opusu pa najdemo tudi recenzije del svetovnih literatov in razprave o verskih vprašanjih.

Pisal je tudi o planinstvu in alpinizmu, predvsem se je posvečal imenoslovju slovenskih gora. Iz planinca se je razvil v športnega alpinista ter opravil več prvenstvenih vzponov, med drugim je preprezal severno steno Triglava. Svoje planinske izkušnje je prenesel v knjigo Pomen in razvoj alpinizma. V starejših letih je pisal spomine, plod zapisovanja pa je Knjiga spominov iz mojega življenja.

Po Tumi so poimenovali kočo na Slavniku in ulico v Gorici, v Novi Gorici pa so njemu v čast odkrili spomenik.