GRIVEC, Fran

R. 19. okt. 1878 v Velikem Lipovcu, u. 26. jun. 1963 v Ljubljani. Teologijo je študiral v Ljubljani (od 1898 do1902) in Innsbrucku, kjer je promoviral. V duhovnika je bil posvečen 12. jul. 1901, nastavljen pa leta 1902. L. 1905 je dobil naziv doktor bogoslovja. Kot kaplan je delal v Dobu pri Domžalah (1905-1906), kot prefekt v ljubljanskem semenišču do leta 1916 in v istem času kot profesor pripravnik za filozofijo in osnovno bogoslovje na teološki fakulteti, kjer je nadomestil Janeza Ev. Kreka. Leta 1916 je postal redni profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. L. 1919-1920 je bil izvoljen za rednega profesorja vzhodne teologije na univerzi v Zagrebu, od l. 1920 pa do svoje smrti je bil profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Bil je tudi papeški prelat (1925), prvi svetnik olomuške nadškofije (1928), sinodalni eksaminator v Ljubljani (1940). Državno je bil upokojen leta 1952, a je ostal še vedno aktiven. Povezal je filološko metodo s teološko mislijo slovanskih blagovestnikov, naslanjal se je na najstarejše opise življenja in dela sv. Cirila in Metoda, odkril je, da je avtor anonimne pridige v Clozovem glagoliatu Metod, ob razlagi drugega dela Brižinskih spomenikov je pokazal na povezanost svetih bratov s Slovenci. Njegovo najbolj znano in odmevno zgodovinsko delo je Slovenski knez Kocelj (1938), vidnejše zgodovinske razprave pa so Ivan Grozni in Rim (1907), Tomaž G. Masarik in delo o ruskem mislecu Vladimirju S. Solovjevu (1917). Ukvarjal se je z vzhodno (pravoslavno) cerkvijo in z vprašanji cerkvenega zedinjenja. Razvijal je idejo o krščanski vesoljnosti ter o bratstvu vzhodnih in zahodnih kristjanov, za kar si je prizadeval tudi hrvaški svetnik sv. Leopold Bogdan Mandič (1866-1942). V čeških revijah je predstavil rusko, bolgarsko in srbsko teološko literaturo. V slovenskih časopisih (Slovenec, Katoliški list) je objavil več poljudnih člankov o cerkvenem zedinjenju in o Sv. Cirilu in Metodu. Grivec je bil pobudnik in vodilni sodelavec unionističnih kongresov v Velehradu na Moravskem (1907-1936), sodeloval je pri ustanovitvi Apostolstva sv. Cirila in Metoda med Slovenci in Hrvati ter pri ustanavljanju Bogoslovne akademije v Ljubljani in njenega glasila Bogoslovni vestnik. Leta 1918 je izdal samostojno delo Pravoslavje, ki je bilo kasneje prevedeno še v češčino. V slovenščini in češčini je izšlo Cerkveno prvenstvo in edinstvo po bizantinskem pojmovanju (1921). Leta 1924 je izšlo delo Cerkev, ki mu je sledila še ruska izdaja.