Graziella PONIS SODNIKAR

Rodila se je v italijanski družini v času vojne v Kopru-Capodistrii kot peti, najmlajši otrok. Mati Antonia se je kot dekle pisala Parma in je bila iz Izole. Tudi njeni starši in starši staršev so bili Izolani. Familija Parma je bila stara izolska družina iz 14. st. Oče Guido Ponis je bil pravi Koprčan, “bandaio”-klepar po poklicu. Izdeloval je zelo različne stvari, tudi žlebove za strehe in kovinske krste. Ker se ni učlanil v fašistično organizacijo je bil večkrat brezposeln. Najstarejši brat Alfiero pri petnajstih letih se pridruži partizanom. Starši niso optirali za Italijo, ostali so na svoji zemlji, v svojem domu. So se pa dogajale stvari, o katerih še danes ne govori rada. Zaključila je štiri leta osnovne šole, štiri leta nižje gimnazije in licej. Ker ni smela študirati v Italiji, se je vpisala na smer umetnostne zgodovine in italijanščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po zaključku prve stopnje je pričela s poučevanjem, potem pa je nadaljevala študij v Italiji, ko so se odprle možnosti. Zahvaljujoč štipendiji je študirala v Firencah in Padovi v materinskem jeziku. Petintrideset let je delala v šolstvu. Sprva je v italijanski osnovni šoli v Kopru učila več predmetov, da je imela polno učno obveznost. Kasneje je učila zgodovino umetnosti ter italijanski jezik in književnost na italijanski gimnaziji v Kopru. Nekaj časa je delala kot višja svetovalka na Zavodu za šolstvo v Kopru. Odkar je upokojena, prav rada spet obiskuje šolo-Univerzo za tretje življensko obdobje. Še danes živi v stavbi, kamor so se starši preselili iz Izole konec tridesetih let 20. st., v tako imenovanih Case nuove (Nove hiše), zgrajenih pred letom 1910 na območju, ki so mu od nekdaj pravili San Tommaso. Ledinsko ime je območje dobilo po bližnji cerkvici sv. Tomaža. Doma so govorili italijansko-v koprskem, oziroma izolskem narečju. Kot deklica se je še kopala na obrežju, ki so ji pravili “riva San Pieri ali Sotoriva”, danes je to Vojkovo nabrežje. Do tam je bilo morje, sicer plitvo, najrazličnejših školjk, rib in jegulj pa toliko, da so jih predvsem ženske hodile nabirati. Spominja se maminega pripovedovanja, da so ženske izpirala oblačila v morju, predvsem delovne obleke, ki so jim rekle “terlis”. Po pitno vodo so hodili k različnim fontanam-vodnjakom, ki jih je bilo v tedanjih obalnih mestih veliko. Ven iz mesta so otroci hodili predvsem na nedeljske sprehode. Šli so na Bonifico, kjer se je začenjalo podeželje in naprej čez semedelski most na drugo stran mesta. Družabno življenje je bilo raznoliko in pestro. Pogosto so zahajali v gledališče, domače in tudi tržaško. Takrat so bili Piran, Izola in Koper povezani s Trstom po morju z “vaporeti”-parniki.
Graziella Ponis je izučila številne generacije otrok, ne samo iz italijanskih ali slovenskih družin, marveč tudi otroke priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Z neutrudno pedagoško zagnanostjo ininterdisciplinarno gorečnostjo ter s svetovljansko razgledanostjo je učencem in dijakom vcepila ljubezen do materinega jezika v etimološki in epistemološki razsežnosti ter veliko pred svojim časom vnesla načelo interdisciplinarnosti v učnem procesu.

Graziella Ponis