Franc Viktor LANGER

Njegov oče je bil Franc Henrik Langer pl. Podgoro, mati pa Josefa Langer Edlen pl. Podgoro. Izšel je torej iz rodbine Langer pl. Podgoro, ki je v 19. stoletju zaznamovala politični, družbeni in gospodarski razvoj Dolenjske in se povzpela med plemstvo. Po smrti deda Franc Ksaverja, ki si je leta 1791 pridobil graščino Pogance pri Novem mestu, je takrat še mladoletni Franc Henrik leta 1811 podedoval Pogance, posest z gostilno v Bršljinu in mlin v Stopičah.

Njegov naslednik Franc Viktor je bil poslanec v deželnem in državnem zboru ter član številnih odborov in komisij. Leta 1873 je bil na podlagi podeljenega reda železne krone III. stopnje povišan v viteza.

Franc Viktor se je leta 1854 poročil s plemkinjo Ido Jelovšek pl. Fichtenau, hčerko premožnega Antona pl. Fichtenaua. V zakonu se jima je rodilo trinajst otrok. Sin Franz Anton Langer je pri štirih letih po dedu po materini strani podedoval njegovi najpomembnejši posesti Zalog in Bršljin. S sinovim premoženjem sta sprva razpolagala starša. Posestvo v Zalogu sta v upravljanje prepustila Juriju Clariciju, obnovila dvorec Pogance, kamor sta napeljala vodovod in na vrtu postavila steklenjak. Medtem je žena Ida po bratu podedovala še grad Luknja pri Prečni, Franc Viktor pa se je na posesti v Šentjoštu pri Stopičah vneto ukvarjal s čebelarstvom, kjer je gostil čebelarskega mojstra Portmanna iz Švice, ki je tam zgradil velik čebelnjak in vpeljal do tedaj pri nas malo znan sistem panjev s satniki. Nekaj let je delovalo tudi Langerjevo leta 1870 ustanovljeno Novo kranjsko čebelarsko podjetje na Pogancih pri Novem mestu na Kranjskem.

Sicer pa sta bila zakonca Langer znana po družabnem življenju in bila redna gostitelja na Pogancah. Viktor Langer je slovel po razvratnem življenju, zaradi česar ga je v svojih delih okrcal tudi pisatelj Trdina. Dolgovi in negospodarne odločitve so ga v začetku osemdesetih let 19. stoletja privedli do prodaje Poganc in Šentjošta ter zatem še Luknje in Zaloga. Sinu Francu Antonu (1855–1904) je uspelo ohraniti le dvorec Prežek. Zakonca sta se po bankrotu preselila v Celovec, od koder se je Franc Viktor kot vdovec leta 1888 vrnil v Novo mesto. Njegov sin Jožef (1857–1944) si je zelo želel družini vrniti izgubljene posesti, zato se je odločil, da bo denar prislužil v tujini. Nabral si je toliko premoženja, da je lahko odkupil gradova Zalog in Pogance. Zadnji moški potomec Langerjev je bil posebnež Pavel (1887–1945), sin Franca Antona, ki je živel v Bršljinu. Njemu je teta Matilda posvetila leta 1926 zapisane spomine, ki so dragocen vir podatkov o družini in njenih posestih.