Franc MIKEC

V rodnem Novem mestu je obiskoval osnovno šolo, nato pa se leta 1946 vpisal v novomeško gimnazijo in leta 1953 maturiral. V gimnaziji je bil njegov učitelj atlet Jože Glonar, ki ga je navdušil za šport oz. atletiko. Jeseni istega leta se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani in leta 1957 končal prvostopenjski študij prava.

Že med študijem se je leta 1956 honorarno zaposlil na Okrajni zvezi Partizan Novo mesto kot sekretar.

Leta 1960 so ga imenovali za sekretarja zletnega odbora »Bratstva in enotnosti«, pri čemer je bil eden glavnih akterjev gradnje stadiona Portoval v Novem mestu leta 1960. Od leta 1961 do 1963 je bil, po ukinitvi okrajev, imenovan za sekretarja Občinske ZTKO Novo mesto, zatem pa se je zaposlil kot sekretar tovarne perila Labod. Po služenju vojaškega roka je leta 1964 odšel v Ljubljano, kjer so mu ponudili mesto organizacijskega sekretarja Atletske zveze Slovenije (AZS). Tam je delal 32 let z izjemo 6 let, ko je delal pri Viba filmu (1970-1976), kamor ga je povabil direktor podjetja, Dušan Povh, obenem pa je še vedno delal tudi kot sekretar AZS. Zaradi bolezni je z delom pri Viba filmu prenehal in se vrnil na mesto sekretarja v Atletsko zvezo Slovenije, kjer je ostal tudi po osamosvojitvi Slovenije kot generalni sekretar vse do upokojitve leta 1996. Po upokojitvi je vse do leta 2006 še vedno delal v AZS in na športnem področju. Svoje delo sedaj nadaljuje v veteranski atletiki kot član Upravnega odbora Veteranskega atletskega društva Ljubljana.

Franc Mikec je imel bogato kariero športnega novinarja, trenerja in organizatorja športnih dogodkov. Ukvarjal se je s športno statistiko (npr. svetovno prvenstvo v košarki leta 1970 v Ljubljani), pridobil je tudi naziv mednarodnega atletskega sodnika. S svojim delom je bistveno prispeval k položaju atletike v Sloveniji, vzpodbujal je mlade, da se ukvarjajo s to športno panogo. Po vrnitvi v AZS se je posebej posvetil promociji športa, zlasti atletike. O športnih dogodkih je poročal za Dolenjski list, Delo, Radio Ljubljana, Sportske novosti in Ekipo, kar je dvignilo raven slovenske atletike. Organiziral je številna atletska srečanja. Med drugim je sam vodil mladinsko ekipo Slovenije na svetovnem mladinskem prvenstvu v Lizboni leta 1994, ko je Gregor Cankar osvojil naslov svetovnega prvaka v skoku v daljino, podobno se je zgodilo tudi istega leta v Helsinkih, ko je na članskem prvenstvu Evrope Brita Bilač zmagala v skoku v višino. Bil je tudi trener namiznega tenisa; v Novem mestu je do leta 1963 vodil namiznoteniški klub Elan in tudi sam tekmoval v namiznem tenisu in tenisu. Ukvarjal se je še s šahom in organiziral šahovske turnirje.

Za uspešno delo na področju slovenske atletike in športa nasploh je prejel več priznanj, med njimi državno odlikovanje Red zaslug za ljudstvo leta 1983 in Bloudkovo plaketo leta 1990.