Franc Marcina je bil po končani osnovni šoli na Mostu na Soči (takratni Sveti Luciji) zaposlen pri Soških elektrarnah kot skladiščnik gradbenega materiala, kasneje pa je pomagal pri gradnji elektrarne v Ampezzo Carnico pri Tolmezzu. Zaradi protiitalijanskega mišljenja ga je preganjala fašistična policija, ki je od glavnega inženirja Giorgia Forlija zahtevala naj Franca Marcino odpusti iz službe. Forli je Marcini ohranil delovno mesto, dejal je, da je Marcina pošten delavec, na katerega se lahko zanese in ki vestno opravlja svoje delo. Inženir Forli je imel dovolj neprestanega sitnarjenja s strani policije, bil je tudi zelo vpliven, zato je izkoristil svoje prijateljske vezi s poveljnikom varnostnih sil v Vidmu in dosegel, da so komisarja policije premestili.
Franc Marcina je imel visoko narodno zavest. Vključil se je domače prosvetno društvo in v pevski zbor, ki ga je vodil Zdravko Munih. Po prepovedi prosvetnih društev in pevskega zbora je bil Marcina med prvimi, ki so sodelovali v podtalni protifašistični dejavnosti. Razdeljeval je tajno ilegalno literaturo, ki je prihajala iz Podbrda in Grahovega, bil je vodja in organizator ilegalnega gibanja na področju takratne Svete Lucije, ustanovil pa je tudi več tajnih celic, med drugim celico mladih in starejših. Tudi v NOB je sodeloval na terenu, po vojni pa je bil zaposlen pri Soških elektrarnah, najprej je delal v Doblarju, nato v Plavah, kjer je tudi umrl.
Primorski slovenski biografski leksikon, 20. snopič, Gorica 1994