Franc KUHAR

Prvi prekmurski kipar, bolj znan kot Feri Kühar, je po štirih razredih osnovne šole na Tišini leta 1930 končal dva razreda realne gimnazije v Murski Soboti, zatem pa se je vpisal na trgovsko šolo v Mariboru. Tam je leta 1934 končal tudi Legatov enoletni privatni tečaj knjigovodstva, strojepisja in stenografije. V šolskem letu 1937/38 se je vpisal na kiparski in rezbarski oddelek Državne tehniške srednje šole v Ljubljani, kjer je kipar, slikar in grafik France Kralj takrat predaval modeliranje in vodil keramično šolo, s čimer je še posebej močno vplival nanj s svojim delom. Šolanje v Ljubljani je uspešno končal leta 1940, nato pa se je vrnil v rodno Prekmurje. V Murski Soboti si je skupaj s slikarjem Karlom Jakobom uredil atelje v nekdanjem Cörovem küjkli, nakar je začel dobivati tudi prva resnejša naročila. Med vojno je od 1941 do 1943 študiral kiparstvo v Budimpešti. Leta 1944 pa sta sledili kar dve aretaciji. Usodna zanj je bila druga, ko so ga Madžari predali Nemcem. Ti so ga najprej poslali v taborišče Flossenburg, od tam pa na delo v Hersbruck, zunanjo komando tega taborišča. Toda zaradi telesne izčrpanosti se je vrnil nazaj v Flossenburg, kjer je zbolel za tifusom in bolezni tudi podlegel.
Kuharjeva prva dela so nastala v času šolanja na tehniški šoli v Ljubljani. To so bile male plastike, večinoma v terakoti, patiniranem mavcu in lesu, ki se motivično in oblikovno izključno navezujejo na repertoar socialno-kmečkega žanra. Njegovo najznamenitejšo delo iz te skupine predstavlja Prekmurska mati (patiniran mavec, 1940). Na razstavi je prvič sodeloval leta 1939 v Murski Soboti z enajstimi deli, skupaj s slikarjema Karlom Jakobom in Albinom Sagadinom. Drugič je razstavljal leta 1940 pod pokroviteljstvom Prekmurskega muzejskega društva, prav tako skupaj z že omenjenima slikarjema. Na tej razstavi je poleg portretov in drugih del predstavil Madono, kip iz umetnega kamna (betona), ki ga je po naročilu župnika Jožefa Klekla st. izdelal za črenšovsko pokopališče. Njegova tretja razstava je bila samostojna, prirejena med vojno leta 1942 v Budimpešti, in ta je bila tudi njegova zadnja. Leta 1960 so bila njegova dela vključena v kolektivno razstavo slikarjev in kiparjev Pomurja. Večina Kuharjevih del je iz mavca in gline ter nekaj iz lesa, saj si umetnik sprva ni mogel privoščiti dražjih materialov. Izstopa portret Avgusta Pavla iz brona, katerega odlitek hrani Pomurski muzej Murska Sobota, medtem ko se originalni portret nahaja v Szombathelyu. Bil je zelo nadarjen oblikovalec snovi, ki ji je znal vdihniti dušo, čeprav je bil šele čisto na začetku svoje umetniške poti.